Mura izvira v Radstadtskih Turah v avstrijski zvezni deželi Salzburg. Od tam teče na vzhod do mesta Bruck an der Mur, kjer se obrne navzdol ter severno od Šentilja postane mejna reka med Avstrijo in Slovenijo. Po meji teče skoraj do Radencev, nato preko Murskega polja doseže Hrvaško, kjer se pri Legradu izliva v Dravo. Skupno je dolga 438 kilometrov.

Največje slovensko naselje ob Muri je Gornja Radgona, ki je imela v začetku lanskega leta 3.103 prebivalce. Iz starega dela mesta blizu mosta čez Muro, kjer je Turistično-informacijski center, krenemo mimo trgovin do rečnega brega. Ob protipoplavnem zidu hitro prispemo na konec naselja. Tam stojita tabli, na katerih lahko preberemo vrsto zanimivosti o Muri in rešimo kviz o njej. 

Med drugim izvemo, da so prve večje posege v strugo Mure na območju Slovenije izvajali že v 16. stoletju. Sistematični posegi pa so se začeli po letu 1750, ko je Avstrija zaradi razvoja trgovine namenila več pozornosti plovnim rečnim potem. Pri urejanju struge med Wildonom v Avstriji in Radgono je sodeloval tudi Jurij Vega. Muro so na tem območju celovito regulirali ob koncu 19. stoletja. Takrat je dobila stalno strugo, ki jo ima še danes.

Vrelec mineralne vode pri Radencih. FOTO: Andrej Praznik

Čeprav Mura že dolgo ni več neokrnjena, je življenje ob njej še vedno pestro. Na širšem območju reke so popisali dvesto različnih vrst ptic, šeststo rastlin, po 1.200 vrst metuljev in hroščev, 60 vrst rib in 30 vrst sesalcev. 

Mura velja poleg Drave za edino zlatonosno reko v Sloveniji (reportaža o izpiranju zlata na Dravi je bila v Družini objavljena pred desetimi leti in je še vedno dostopna na naši spletni strani). Zlato je v obliki drobnih luskic. Za en gram dragocene kovine jih je bilo treba zbrati do 9.000.

Med hojo po ravni poti, na kateri nas občasno prehiti kak kolesar, opazujemo zelenje in hitro tekočo reko. Pokrajino preveva blažen mir. Table ob poti nam predstavijo gozd ob Muri, ribe in ptice. Ptičji svet večinoma zaznavamo z ušesi, tu in tam pa ob bregu opazimo tudi račji par. 

Po poldrugi uri hoje prispemo do vrelca mineralne vode, ki jo v Zdravilišču Radenci uporabljajo za mineralno kopel. Višek vode, ki ima zaradi vsebnosti železa rdečerjavo barvo, odteka v Muro po ozkem žlebu v zemlji.

Več fotografij si oglejte na dnu članka v obsežni fotogaleriji Andreja Praznika. 

Od vrelca se lahko v Gornjo Radgono vrnemo po poti, po kateri smo prišli, nas pa je zamikal še nasprotni breg Mure. Zato smo šli čez most do začetka naselja Petanjci. Tam smo zavili levo, nadaljevali ob nasipu, prečkali potok in kmalu prispeli do reke in državne meje. Pozneje smo dvakrat srečali avstrijske vojake, vendar jim nismo bili sumljivi, zato smo se samo prijazno pozdravili. 

Pot je bila na več krajih obdana z gostim sestojem čemaža, ki je dajal pokrajini pravljično podobo. Čim bolj smo se približevali Radgoni, tem več tekačev in sprehajalcev smo srečevali. V mestu smo zavili na most čez Muro in mimo avstrijske nadzorne točke na meji brez težav prišli na našo stran reke.

Izhodišče: Gornja Radgona.

Dostop: Ker bo cesta med Lenartom in Gornjo Radgono zaradi del zaprta še predvidoma do konca maja, zapustimo avtocesto na izvozu Sv. Jurij ob Ščavnici. Od tam nadaljujemo vožnjo do Spodnjih Ivanjcev in naprej do Gornje Radgone. Avto pustimo na severnem koncu mesta blizu mosta čez Muro.

Dolžina poti: Pot od Gornje Radgone do mosta pri Petanjcih je dolga približno 6,5 kilometra. Izlet je torej dolg 13 kilometrov.

Kratek opis poti: Ves čas hodimo ob reki, zato z orientacijo ni težav. Pot je široka, ob njej je več pojasnjevalnih tabel o Muri in življenju ob njej. Do izhodišča se vrnemo po isti poti, lahko pa gremo tudi po avstrijski strani reke.

Zemljevid: Pomurje, 1: 75.000.

Nedeljska maša: V župnijski cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni je maša vsako nedeljo ob 7.30. in 9.30.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (20/2022). 

1/8