Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

»Za zdravo telo – s sv. Jakobom na kolo!«

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 14. 05. 2022 / 00:30
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 10.05.2022 / 10:34
Ustavi predvajanje Nalaganje
»Za zdravo telo – s sv. Jakobom na kolo!«
Jakobove kolesarske poti po Sloveniji so dobro označene. FOTO: Arhiv društva

»Za zdravo telo – s sv. Jakobom na kolo!«

Društvo kolesarska Jakobova pot Slovenija navdušuje za kolesarska romanja.

Kolesarsko Jakobovo pot Slovenija sestavljajo tri veje. »Pobudnika in ustanovitelja kolesarskih poti po Sloveniji sta zakonca Helena in Franc Štefanič. Leta 2004 sta romala s kolesom po Caminu Frances v Španiji in se ob vrnitvi včlanila v Društvo prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji, kjer sta ustanovila kolesarsko sekcijo društva. Kolesarske poti sta trasirala čim bliže že označenim pešpotem in zanje oblikovala oznake: rumeno školjko s kolesom na modrem krogu ter rumeno puščico na modrem pravokotniku. Pešpoti in kolesarske poti so bile hkrati odprte v cerkvah sv. Jakoba: osrednja šentjakobska pot, višarska in prekmursko-štajerska pot. Od leta 2010 sta zakonca Štefanič vsako leto organizirala kolesarska romanja po Jakobovih poteh in z leti oblikovala vseslovensko Jakobovo kolesarsko družino, ki je na romanju prepoznavna po kolesarskih Jakobovih dresih. Izdala sta tudi vodnik celotne slovenske kolesarske Jakobove poti.« S temi besedami nam je osnovne informacije o društvu podala Tatjana Kump, članica upravnega odbora.

Tatjana Kump z možem Tomijem. FOTO: Osebni arhiv

Obširen in zahteven projekt

Po smrti ustanovitelja in predsednika Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji Metodija Riglerja je društvo dobilo novo vodstvo, ki je dalo večji poudarek peš romanju. Ker je vzdrževanje skoraj 800 km kolesarskih poti zahteven organizacijski in finančni projekt, se je kolesarska sekcija v svetem Jakobovem letu 2021 odločila za registracijo samostojnega Društva kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino.

Pobudnika in ustanovitelja kolesarskih romarskih poti po Sloveniji, zakonca Štefanič s p. Krizostomom Komarjem. FOTO: Arhiv društva

»Za predsednika je bil izvoljen Franc Štefanič, kot duhovni asistent pa se nam je pridružil navdušen kolesar, frančiškan p. Krizostom Komar iz Novega mesta, ki s svojo vedrostjo, optimizmom in pogovori nagovori prav vsakega romarja,« pove gospa Tatjana in nadaljuje: »V društvo smo se včlanili kolesarji, ki smo se večkrat udeležili kolesarskih romanj in tako spoznavali potrebe po ohranjanju in razvoju poti. Z letošnjim letom prevzemamo vodenje romanj tudi drugi člani društva. S prostovoljnimi prispevki in donacijami smo v enajstih letih označevali pot, posneli dokumentarni film o kolesarskem romanju po Šentjakobski poti in postavili šest informacijskih tabel o slovenskih Jakobovih kolesarskih in pešpoteh. Letos so v načrtu še postavitve smernih tabel.«

Pred cerkvijo sv. Jakoba v Kamniku. FOTO: Arhiv društva

Kolesarsko društvo izdaja romarske listine in potrdila o opravljenih romanjih po slovenskih kolesarskih Jakobovih poteh za kolesarje, ki se udeležijo organiziranih romanj v okviru društva in tudi za tiste, ki gredo na pot samostojno. 

Pečati za romarsko listino so na voljo pri vseh cerkvah sv. Jakoba ter drugih romarskih cerkvah ob poti in v prenočiščih. Več informacij je na voljo na društveni uradni spletni strani, poročila o romanjih in izmenjave romarskih informacij pa najdete tudi na Facebook strani Društvo kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino.

Društvo kolesarska Jakobova pot Slovenija na Brezjah. FOTO: Arhiv društva

Ne le športno udejstvovanje, ampak predvsem romanje

Jakobova pot je za katoličane izključno romarska pot, po kateri so že pred stoletji romali na grob apostola Jakoba Starejšega naši predniki seveda peš ali morda s kakšnim vozom ali na konju, kot na primer Ulrik Celjski. Danes pa so romanja organizirana z vsemi prevoznimi sredstvi. 

»V zadnjih letih se je kolesarstvo tudi pri nas zelo razvilo in potreba po postavitvi poti za kolesarsko romanje je klicala sama po sebi,« pove Tatjana Kump. »Tudi španski camino ima kolesarske poti ločene od poti za pešce. Poleg tega gredo na kolo tudi tisti, ki jim zdravje ne dopušča dolge in zahtevne večdnevne hoje. Mnogi verni kolesarji so se zelo razveselili slovenskega kolesarskega camina, saj jim domovino prikaže v povsem novih pogledih.«

Romarske poti vodijo od cerkve do cerkve sv. Jakoba, pa tudi do drugih romarskih cerkva in samostanov. 

Romarski dan je obogaten z jutranjo kolesarsko molitvijo za srečno vožnjo, z vsakodnevno sveto mašo na čudovitih krajih, z molitvijo za potrebe romarjev in njihovih družin, s petjem pesmi … 

»Nekajdnevno skupno bivanje povezuje podobno misleče, po večini verne ljudi, ki se prilagajajo drug drugemu, izmenjujejo svoje izkušnje, mnenja,« opisuje Kumpova. »Vzamejo si čas za odklop od napornega vsakdanjika, za premišljevanje, za sprostitev duše in razbremenitev telesa ali, kot pravimo romarji: Za zdravo telo – s sv. Jakobom na kolo! Marsikdo se po 'preizkusu' romanja po slovenskem caminu opogumi in odpravi na romanje po španskem caminu.« 

Med kolesarskimi romarji je veliko zakonskih parov. Fotografija je z romanja po prekmursko-štajerski poti. FOTO: Arhiv društva

Na pot se pogosto odpravijo tudi zakonci

»Veliko število zakonskih parov kaže najprej na to, da si zakonca želita vzeti čas zase in ga preživeti tako, kot ga v 'normalnem' vsakdanjiku skorajda ni mogoče. Nekateri romajo z določenim namenom. V romarskih skupinah je do 30 romarjev, vsak s svojim načinom kolesarjenja, prehranskimi navadami, potrebami po počitku in spanju … Zato so zakonci lahko drug drugemu vzor pri prilagajanju, strpnosti, pomoči, reševanju težav, odprtosti za skupnost in izražanju svojega prepričanja, tudi verskega. Sproščenega in vedrega vzdušja ter zanimivih in nepozabnih dogodkov je dovolj tudi na taki poti. Nasmejani obrazi, objemi in obljube, da se znova srečamo, so že spletli mnoga prijateljstva. Poleg romanja po Jakobovih poteh člani društva od aprila do oktobra mesečno organizirajo in vodijo enodnevna romanja po krajih, od koder prihajajo, tako je za druženje in spoznavanje naše čudovite domovine še več priložnosti,« sklene naša sogovornica.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (19/2022). 

Nalaganje
Nazaj na vrh