V predstavi igrajo mladi prostovoljci: Tibor Anželj, Petra Erzar, Julija Gornik, Kaja Knavs Brandt, Žiga Kosi, Erazem Pistotnik, Maj Pregelj in Bruno Žižmund. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s 26-letnim igralcem in vodjo gledališke skupine Žigo Kosijem, ki nam je razkril ozadje nastanka in ustvarjalnega procesa.

Vodja gledališke skupine Žiga Kosi v predstavi. FOTO: Žiga Zupančič 

Kako je nastala ideja za predstavo »Sedem za mizo«?

Kot vodja gledališke skupine sem najprej na avdiciji izbral igralce. Od začetka sem imel željo, da bi v tem šolskem letu ustvarili avtorsko predstavo, čeprav še nismo vedeli, v katero smer bomo šli. Pomembno mi je bilo, da kot skupina ustvarimo nekaj svojega, da skupaj napišemo besedilo in postavimo na oder nekaj, kar bi nagovorilo občinstvo. Začeli smo z razmislekom o temah, ki so danes pomembne in vredne pogovora. Nato smo razmišljali, kako jih prenesti na oder in kakšen okvir bi predstava imela. Z "brainstormingom" smo prišli do ideje, da zgodbo postavimo na poroko. To idejo smo nato razvijali naprej. Oblikovali smo like, njihove medsebojne odnose, poznanstva in zgodbo. Skozi celoten proces se je predstava postopoma izoblikovala v takšno, kot jo danes vidimo na odru.

Veliko gledalcev je že bilo na poroki, zato jim je dogajanje bolj domače in bližje. /.../ Če bi imeli npr. prizor v zaporu, se gledalci z njim ne bi mogli tako zlahka poistovetiti. (Žiga Kosi)

Kako ste prišli do ideje, da se zgodba odvija ravno na poroki?

Sprva smo razmišljali, da bi šli v smer modernejšega gledališča, torej ne klasične zgodbe z jasnim dramskim trikotnikom – zasnova, zaplet, vrh, zasnova, razsnova. Potem pa smo naleteli na vprašanje, kako to dejansko izpeljati. Rekli smo si, da mora biti vseeno postavljeno v določen okvir dogajanja. Zato smo naredili "brainstorming" in zapisali okoli 30 idej, kje bi se lahko znašlo sedem ljudi – od pogreba, zapora in vse do žičnice. Na koncu smo se odločili za poroko, ker prinaša pozitivno in veselo vzdušje. Nismo želeli preveč temačnega okolja, kot bi bilo npr. pri pogrebu. Hkrati je poroka nekaj, s čimer se lahko večina ljudi poistoveti in si reče: »V redu, smo na poroki.« Veliko gledalcev je že bilo na poroki, zato jim je dogajanje bolj domače in bližje. Prav zaradi te prepoznavnosti in možnosti identifikacije smo ocenili, da je poroka najboljši okvir za našo zgodbo. Če bi imeli npr. prizor v zaporu, se gledalci z njim ne bi mogli tako zlahka poistovetiti.

To je že šesta predstava Kosija. FOTO: Žiga Zupančič

Smo ravno v sezoni porok, zaradi česar se je predstava časovno lepo poklopila.

Nekako tako smo tudi razmišljali. Rekli smo si, da če bomo imeli spomladi predstave, bo to zelo dobro, ker bo takrat začetek poročne sezone, zaradi česar bo še bolj zanimivo.

Koliko časa je trajal ustvarjalni proces?

Z ustvarjanjem smo začeli sredi oktobra, premiero pa smo imeli v drugi polovici aprila. Celoten proces je tako trajal približno pol leta.

Igramo like, ki so sicer delno nastali na podlagi naših osebnih izkušenj. Jaz ne igram sebe na odru, temveč igram lik, ki je v veliki meri izhajal iz mene. (Žiga Kosi)

Kako ste like razvijali? Kdo je prispeval ideje in na kakšen način?

Že od samega začetka smo želeli like zasnovati na lastnih izkušnjah. Vsak je črpal iz sebe, saj smo ugotovili, da ima vsak od nas zanimiv značaj ter življenjske izkušnje in zgodbe, ki bi jih lahko predstavili občinstvu. Na začetku smo torej v veliki meri izhajali iz sebe, nato pa smo se malo ustavili ter prevetrili vse skupaj. Ugotovili smo, da je bolj smiselno like nekoliko oddaljiti od nas samih, jim dati druga imena in jim omogočiti, da zaživijo svojo zgodbo. Nekateri liki so tako še vedno delno zasnovani na nas, drugi pa so popolnoma izmišljeni. Tudi zgodbe smo prilagodili tako, da so bolj zanimive, z več zapleti in odnosi, da drama bolj zaživi in lažje pritegne gledalca.

FOTO: Žiga Zupančič

Ali potemtakem vsak od igralcev igra lik, ki je deloma on sam ali ste like prenesli na druge igralce?

Naredili smo tako, da je vsak obdržal lik zase. Ravno zato, ker tak lik tudi najlažje začutiš, ker ti je najbolj podoben in ga najbolj verodostojno odigraš. Tisto, kar smo črpali iz sebe, smo tudi sami igrali. V tem smislu se lahko poistovetimo z liki, ki jih igramo, vendar to še ne pomeni, da igramo sebe. Igramo like, ki so sicer delno nastali na podlagi naših osebnih izkušenj. Jaz ne igram sebe na odru, temveč igram lik, ki je v veliki meri izhajal iz mene.

Predstava združuje humor in resnejše teme. Kako ste iskali ravnovesje med obojim? 

Razmišljali smo, da bi na začetku predstave gledalcem predstavili dogajanje in odnose med liki. Ker se sedem ljudi med seboj spoznava – nekateri se že poznajo, drugi ne – se nam je zdelo, da lahko to odpira prostor za sproščene, tudi nekoliko nerodne in humorne trenutke. Hkrati pa smo želeli predstavo peljati tudi v globine, z resnejšimi temami. Odločili smo se, da se bodo te teme razvijale skozi predstave. Prva polovica predstave deluje kot razpostava, kjer se predstavi dogajanje in odnosi med liki. Drugi del pa gledalca bolj zadene, saj se začnejo odpirati resnejše teme, s katerimi se nato tudi poglobljeno ukvarjamo. Upamo, da smo med obema deloma našli pravo ravnovesje. Glede na odzive s premiere in reprize, so gledalci povedali, da niso vedeli, kaj pričakovati – sprva so mislili, da bo predstava bolj lahkotna, nato pa jih je drugi del presenetil in jih spodbudil k razmisleku. Na premieri in tudi na reprizi se je veliko ljudi po predstavi zadržalo in še pogovarjalo. To je bil tudi eden naših ciljev – da obisk gledališča ne pomeni le ogleda predstave in odhoda domov z mislijo, da je bilo »v redu«, temveč da spodbudimo nekaj več: pogovor in razmislek.

Vsako leto pripravimo novo predstavo, letošnja je že moja šesta v vlogi vodje. (Žiga Kosi)

Vstop je prost. Zakaj ste se tako odločili?

Smo amatersko gledališče, delujemo v okviru Salezijanskega mladinskega centra Rakovnik, kjer je naše delovanje prostovoljno. Zato se nam zdi smiselno, da tudi predstave omogočimo brezplačno. S tem želimo zagotoviti čim večjo dostopnost, predvsem za našo ciljno publiko – predvsem mladi, dijaki in študenti. Veliko lažje jih povabimo, če je vstop prost, kot pa če bi vstopnina znašala npr. pet evrov. V tem primeru bi morali že sprejeti odločitev, ali so pripravljeni plačati za nekaj, za kar niti ne vedo, kako bo. Ob koncu predstave zbiramo prostovoljne prispevke, kjer lahko gledalci sami prispevajo po svojih zmožnostih in željah. To je način, s katerim želimo spodbuditi obisk, da pravzaprav nihče nima izgovora, da ne bi prišel. Hkrati pa želimo predstavo narediti dostopno vsem.

S prostovoljnim delom se ukvarjate že dlje časa. Kaj vas je spodbudilo k temu?

Odraščal sem v župniji na Rakovniku, kjer sem bil že kot otrok vključen v oratorij. Ob tem sem spremljal starejša brata in sestro, ki sta bila animatorja, kar me je spontano pripeljalo do tega, da sem tudi sam postal animator. Kasneje se je pojavilo vprašanje, ali bom to delo pri osemnajstih oz. devetnajstih letih opustil, kakor večina ali nadaljeval. Takrat sem skupaj z drugimi ustanovil mladinsko gledališko skupino, ker sem videl potrebo po tovrstni dejavnosti. Za mlade v tem starostnem obdobju namreč na Rakovniku ni bilo gledališke skupine, čeprav je obstajala otroška in starejša za starše. To se mi je zdela odlična priložnost, da nekaj ustvarim in hkrati razvijam svoje talente. Prostovoljno delo sem zato sprejel kot priložnost, ne kot breme. Mladinski center nam je omogočil prostor in podporo, kar sem izkoristil za razvoj skupine. Sčasoma so se pridružili še drugi igralci in skupina se je začela širiti. Vsako leto pripravimo novo predstavo, letošnja je že moja šesta v vlogi vodje. Vsako leto je zelo pestro.

FOTO: Žiga Zupančič

V čem se Mladinsko gledališče Rakovnik oz. MAGAR Teater razlikuje od drugih gledaliških skupin?

Morda že samo v tem, da delujemo v krščanskem okolju, večina članov pa je vernih. Skupina je sicer odprta za vse, vendar nas povezujejo tudi katoliške vrednote, ki jih medsebojno spoštujemo. Na primer, pri vsaki vaji in pred nastopi se priporočimo Bogu in Mariji. To je na nek način temeljna povezanost, zaradi katere se med seboj čutimo kot bratje in sestre. Menim, da je to predvsem zdravo okolje za mlade, kjer lahko ustvarjamo, smo ranljivi in si med seboj zaupamo. Ob tem se pogosto razvijejo tudi globlja prijateljstva. Ni tako kot morda v okviru običajnega krožka, ki se ga mladi udeležijo enkrat ali dvakrat na teden in je to to. Trudimo se, da smo čim bolj povezani in da se vsi v skupini dobro počutimo.

Drugače je, če vzameš svetovno literaturo in jo postaviš na oder na določenem nivoju, kakor pa, če ustvariš nekaj avtorskega in daš na oder svoje srce. Takrat ljudje to začutijo in pohvalijo kot nekaj zelo dobrega. (Žiga Kosi)

Katera predstava ti je v procesu nastajanja predstavljala največji izziv in na katero predstavo si najbolj ponosen?

Rekel bi, da je vsaka predstava, ki smo jo delali, posebna na svoj način. Pri nekaterih predstavah sem izgubljal malo več živcev, nekatere pa so bile projekti, ki so nastajali sproti. Na primer, ena takšna je bila predstava za župnijski misijon, ki smo jo naredili v treh mesecih in jo odigrali dvakrat. Nekateri drugi projekti so bili bolj intenzivni. Kar se preteklosti tiče, se mi zdi, da smo prejeli največ pohval in dosegli najvišji nivo same igre s predstavo »Zaprta vrata« od Sartreja. Takrat smo bili samo štirje igralci in odzivi so bili, da smo ustvarili vrhunsko delo, ker je bilo tako zahtevno. To je bilo tudi leto, ko je bilo to maturitetno delo na eseju, zato so bile uprizoritve koristne tudi za maturante. Je pa zdajšnji projekt »Sedem za mizo« po svoje prav tako zelo poseben, ker je nekaj, v kar smo res dali sebe na oder. Drugače je, če vzameš svetovno literaturo in jo postaviš na oder na določenem nivoju, kakor pa, če ustvariš nekaj avtorskega in daš na oder svoje srce. Takrat ljudje to začutijo in pohvalijo kot nekaj zelo dobrega. To je potem čisto drug vidik, ki ti da še več zadovoljstva, saj dobiš potrditev, da je vso trdo delo, ki smo ga vložili, dobro uspelo.

FOTO: Žiga Zupančič

Zgodba, ki ostane z gledalcem

Predstava traja približno uro in štirideset minut, a po besedah ustvarjalcev gledalci časa ne občutijo kot dolgega. Dinamika, preplet humorja in resnosti ter močne teme poskrbijo, da pozornost ne popusti.

Čeprav je namenjena predvsem mladim, nagovarja tudi starejše generacije, ki skozi predstavo lahko bolje razumejo notranji svet svojih otrok. »Gre za nekaj edinstvenega, kar gledalcu da misliti in ostane z njim še dolgo po predstavi,« zaključuje Žiga.

Predstavo z naslovom »Sedem za mizo« si lahko ob 19.30 ogledate:

• v soboto, 2. maja, v Zavodu Skala Don Bosko na Kodeljevem; 

• v nedeljo, 3. maja, v KD Ivan Cankar v Bevkah; 

• v petek, 8. maja, v Prosvetnem domu v Savljah Kleče; 

• v soboto, 9. maja, v Domu kulture v Šentvidu pri Stični.