Ko je v začetku marca papež Frančišek imenoval za novega celjskega škofa prof. dr. Maksimilijana Matjaža, je večina medijev kot njegov rodni kraj navajala Črno na Koroškem. Korošec res je, v Črni pa je preživel le prve dneve po rojstvu, v porodnišnici. Korenine je pognal v Mežici, kamor sta se z Remšnika, pobočja nad Dravsko dolino, po poroki preselila starša. Ko je bil star 16 let in že dijak srednje ekonomske šole v Slovenj Gradcu, so se preselili v novo hišo na Prevalje, v tej župniji je »pel« tudi novo mašo; zadnja leta pa 93-letnega očeta obiskuje na domačiji na Remšniku, kamor se je oče preselil po mamini smrti. Prav zaradi več krajev, ki so zaznamovali njegovo otroštvo in mladost, pa tudi prva leta duhovniške službe v Zrečah in pozneje v Slovenj Gradcu, smo novega škofa pred posvečenjem povabili na obisk župnij, ki so ga zaznamovale ali pa je on s svojim duhovniškim delom in zgledom zaznamoval ljudi, ki tam živijo. (Reportažo iz teh krajev in spomine ljudi objavljamo v novi številki Družine).

V spletni objavi se z njim sprehodimo le s fotografijami (avtor vseh fotografij je Jože Potrpin):

Začeli smo pri začetku, pri krstnem kamnu v mežiški cerkvi. »Tu sem bil sprejet v občestvo Cerkve, tu sem postal Božji otrok. Kakšna sreča in hvaležnost!« je dejal vidno ganjen.

»S potopitvijo v vodo (gr. baptizo) stopa novokrščenec v nov življenjski odnos s Kristusom. Studenec krstne vode se po končanem obredu krsta za človeka ne zapre, temveč se spremeni v potok, ki spremlja pot njegovega življenja, da ga ob naporih odžeja, v vročini osveži in po boju izpere rane. Po krstu namreč nihče ne živi več življenja sam, 'ampak Kristus živi v meni' (Gal 2,20),« je zapisal novi celjski škof v knjigi Iz besede, ki je v teh dneh pred posvečenjem izšla pri založbi Družina.

»Vse otroštvo in najstniška leta sem se kot ministrant, torej blizu oltarju, spraševal, kaj neki imata v knjigi napisano sv. Miklavž in sv. Jakob,« se je spominjal v mežiški cerkvi.




»Star sem bil šest ali sedem let, ko smo ministranti na pobudo župnika Jožeta Londranta delali ta mozaik. Še danes vem, kaj smo se ob tem pogovarjali,« si je ogledoval mozaik na podstavku daritvenega oltarja in se ob tem na ves glas smejal: »Poglejte, tukaj smo rekli, da bomo naslednji dan počistili lepilo, pa je še do danes ostalo, po petdesetih letih!«

»Na teh stopnicah pred cerkvijo smo se fotografirali ob slavjih, prvo obhajilo, birma … Moj oče je sicer poštar, bil pa je tudi fotograf,« se je živo spominjal Maksimilijan Matjaž.




Matjaževi so živeli v neposredni bližini mežiške cerkve, v rumeni Stoparjevi hiši v ozadju. Trg pred cerkvijo in zapuščeno pokopališče okrog cerkve je bil zanj, za njegovega starejšega brata (že pokojnega) in sestro Veroniko ter druge vaške otroke hkrati tudi domače dvorišče in igrišče. »Obvladovali so ta prostor,« je povedal mežiški župnik Jože Hrastnik.




Ob našem obisku je novi celjski škof sploh prvič pogledal v krstno knjigo, letnik 1973, kjer je pod zaporedno številko 39 z datumom 9. 9. zapisano njegovo ime, starši in botri, pozneje pa dopisano še podatki diakonskega in mašniškega posvečenja. »Sedaj bomo dopislai še škofovsko posvečenje,« je dejal župnik Hrastnik.

Po smrti mame leta 2003 se je oče Ciril s Prevalj preselil v novo hišo na Remšnik. Za naš obisk se je pražnje napravil.




»Skrb, ko sem zvedel, da je sin imenovan za škofa, se je že spremenila v veselje. Veliko molim zanj,« je povedal 93-letni oče Ciril. Edina skrb, ki mu je še ostala, je, ali bo ob novih nalogah še prihajal domov in mu pomagal na vrtu. »Rad je poprijel za delo, ni mu težko si umazati rok. Če ne bi bil duhovnik, bi bil morda kmet,« se je vesel nasmihal.




Imenovanja »soseda« za novega škofa so se razveselili tudi vaščani Remšnika, še posebej najbližja soseda, zakonca Unuk, ki skrbita za cerkev sv. Pankracija nad Remšnikom.




Po novi maši na Prevaljah je kot kaplan dve leti deloval v župniji Zreče, kjer je, kot je povedal še danes njegov dobri prijatelj Slavko Vratuša, pustil globoke sledi (kakšne, pišemo v novi tiskani Družini). V podružnični božjepotni cerkvi na Brinjevi gori je med vojno za Slovenijo daroval »zadnjo« mašo, predno je prebežal čez mejo in iz Celovca odpotoval na študij v Rim.


*Več spominov v novi tiskani Družini (22/2021).*