V teh dneh, ko v Vatikanu zasedajo sinodalni očetje na drugi posebni škofovski sinodi za Afriko, se v italijanskih medijih pojavljajo tudi zgodbe o usodah številnih afriških priseljencev, ki jih je življenje v boju za preživetje pripeljalo v Evropo. Eden izmed njih je 38-letni Bangaly Marra, ki je svojo življenjsko pot opisal v pogovoru za radio Vatikan.

Od muslimana do katoličana, od tovarniškega delavca do duhovnika, je življenjska zgodba afriškega priseljenca Bangalyja Marre, ki je meseca junija prejel mašniško posvečenje in je sedaj vikar pastoralne skupnosti Kraljica angelov v Bernareggiu blizu Milana. Bangaly Marra prihaja iz afriške države Slonokoščena obala in je v Italijo prispel pred 16 leti kot ilegalni imigrant in tako preživel dve leti. Nato je srečal Kristusa in se odločil, da mu posveti svoje življenje.

V pogovoru za radio Vatikan je dejal, da je že od otroštva naprej iskal Boga, ki bi mu lahko odgovoril na mnoga vprašanja, ki si jih je zastavljal. In tako je začutil globok notranji klic, na katerega se je odzval pod vodstvom Svetega Duha. Odraščal je v islamskem okolju in muslimanski družini, vendar je želel najti nekaj več, nekaj večjega od tega, kar so ga poučevali starši, in, kot pravi, ga je to iskanje pripeljalo do evangelija, kjer je v Božji besedi našel to, kar je iskal. Ta dar je želel sprejeti in se popolnoma dati na razpolago Bogu in drugim, je dejal Bangaly Marra in dodal, da je njegova družina odločitev sprejela z razumevanjem.

Čas, ko je bil kot delavec zaposlen v tovarni, je opisal kot lepo izkušnjo, čeprav je bilo delo zelo težko. Kot pravi, sedaj, ko se pogovarja z delavci, dobro razume njihove napore. Bilo je težko obdobje, vendar tudi čas, v katerem sem srečal Gospoda, je zatrdil Marra. Na vprašanje o sprejemanju drugih in integraciji je odgovoril, da je v Božji besedi moč najti vse. Gospod nas uči, da sprejemamo tujce, tudi osebe, ki nas navdajajo z nezaupanjem, osebe, ki bežijo pred lahkoto in raznimi stiskami. Kadar potrkajo na naša vrata, je dejal, smo poklicani, da premagamo strah pred drugim in jih sprejmemo, poslušamo in pomagamo.

Za leto duhovništva, v katerem je bil tudi posvečen, je dejal, da ga razume kot poziv, da se v celoti obrne k bistvu svojega duhovništva in hkrati še bolj da na razpolago drugim. Dodal pa je, da leto duhovništva ni namenjeno le duhovnikom, ampak tudi vsem krščenim, ki morajo ponovno odkriti svojo duhovniško službo, saj vsak krščeni sodeluje v oznanjevanju Kristusa.