Upodobitev svetega Avguština v Strugah na Dolenjskem. Foto: Marjan Smerke

Marsikateri otrok zaide na stranpot, na pravo pa mu lahko najbolj pomagajo starši. Sveti Avguštin, eden izmed največjih učenjakov Cerkve, je materi, sveti Moniki, povzročil veliko gorja. Kot je že sam priznal v njegovem najbolj znanem delu Izpovedi, je za svojo spreobrnitev iz poganstva v krščansko vero, najbolj zaslužna prav mati, ki je v solzah in molitvah živela le za to, da bi svojega sina videla krščenega. Vzgajana je bila kot kristjanka, a se je poročila s poganom Patricijem – tudi on se je tik pred smrtjo dal krstiti.

Avguštin je bil mladostniško razposajen in ni poslušal nasvetov matere. Vdal se je krivi veri manihejcev, Monika pa je za svojega sina šla prositi celo nekega modrega škofa, da bi se pogovoril z njim, ta pa ji je dejal, da ga bodo gotovo rešile njene solze. Monika je črpala mož iz teh besed. Avguštin se je izučil za govornika, deloval je v Kartagini, nato pa se je kljub materinemu rotenju odločil odpotovati v Rim. Sveta Monika ni obupala. Čeprav jo je Avguštin nalagal, da bo le spremil prijatelja do ladje in jo nato poslal stran, da je lahko zbežal, ni izgubila upanja. Odšla je za sinom v Rim, nato mu je sledila še v Milano. Tam je Avguštin poslušal škofa Ambrož, da bi se od njega učil govorništva, a je poleg tega znanja vsrkaval tudi njegove krščanske besede in polagoma si je zaželel lepšega življenja. Začel je prebirati evangelij in Pavlova pisma, ki jih je pisal Rimljanom: »Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost.« Nato se je dal krstiti in postal božji otrok. Krstil ga je škof Ambrož. Spremenil se je, se posvetil spoznavanju sebe in imel močno oblast nad seboj. Zanj so bili značilni globoka ponižnost in goreča ljubezen - do Boga in bližnjega – nežnost in ljubeznivost, velika delavnost ter vdanost Cerkvi in njenemu nauku. Ne le, da se je sveti Avguštin spreobrnil, leta 396 je postal škof in je v obmorskem mestu Hipo, današnji Bône (Annaba),nasledil Grka Valerija.

Mati se je nameravala vrniti v domačo Afriko, vendar je hudo zbolela in umrla. Sina pa je le videla krščenega. Avguštinu je uspelo priti nazaj v rodno Numidijo (zdaj Alžirija), kjer je leta 430 tudi umrl.


Cerkev sv. Avguština je tudi v Halozah. Foto: Andrej Praznik

Napisal je 113 knjig in 218 pisem, med najpomembnejšimi so Izpovedi (Confessiones) in O Božji državi (De civitate Dei). Ohranilo se je tudi okoli petsto njegovih pridig in številni govori, s katerimi je vplival na nastanek številnih avguštinskih redovnih skupnosti, v ožjem pomenu pa obstajata dve veji avguštincev: redovniki in redovnice, ki molijo bre­vir v koru, regularni kanoniki, in avguštinci puščavniki.

Sveti Avguštin je zavetnik teologov, tiskarjev in pivovarjev, priporočajo se mu tudi za dobre oči. Pri nas so mu posvečeni ena župnijska (Struge na Dolenjskem) in tri podružnične cerkve. Upodabljajo ga kot škofa in učenjaka z angelom ali Jezusom. V rokah drži knjigo, pero za pisanje, model cerkve ali srce v plamenih ali prebodeno s puščico.

Sveti Avguštin goduje 28. avgusta, njegova mati, sveta Monika, pa dan prej.