Organiziranost Cerkve

Duhoviti so prispevki avtorja kolumne v Naši družini, toda članek Kisle kumarice ali kislo grozdje? (11. julij 2021) pa si le »zasluži« kak pomislek. Avtor namreč pravi med drugim: »Če evangelij današnje nedelje vzamemo zares in resno, lahko le ugotovimo, da je organiziranost naše Cerkve, škofij in župnij pravzaprav v nasprotju z Jezusovim načinom razmišljanja in delovanja. /…/ Prihajajo časi, ko se bodo zvonovi le redko oglasili: takrat morda, ko bosta prišla kakšna dva. Apostola. V sandalih, s popotno palico in torbo. Ali morda na biciklu. Ali v avtu. In se veselim teh časov, ker bo, kot si je Jezus zamislil.«

Mislim, da glede tega ni pravega razloga za veselje. To je tvegana kritika Cerkve in voda na mlin kakšnim jehovcem, ki se vsiljujejo po hišah in tako oznanjajo Božje kraljestvo, pa še oni imajo molilnice in precej strogo in trdno organizacijo. Tudi prva Cerkev je dolgo tako delovala, a je kmalu spoznala, gotovo tudi po navdihu Sv. Trojice, da bo prej ali slej treba imeti tudi zunanjo organizacijo, svetišča in hierarhijo, sicer bo kmalu vse razvodenelo in usahnilo. Vera je tako lepa in potrebna stvar, da jo je treba kljub morebitnim napakam in zlorabam podpreti tudi na zunaj, ne samo z bolj ali manj skrivnimi in plahimi dejanji. Verniki nismo samo duh, ampak tudi telo, zato potrebujemo tudi duhovno telesnost. In razcvetela se je sakralna arhitekturna, likovna in glasbena umetnost, na milijone svetišč je začelo pomagati oznanjati Boga, začela so se veličastna bogočastja, krsti, prva obhajila, birme, poroke, pogrebi, procesije, romanja in praznovanja (danes tudi po televiziji in drugih medijih), zaživela je vera z upanjem in ljubeznijo. In vse to so podprli tudi modri voditelji držav, kajti človek potrebuje Boga. Če ga ne bi bilo, bi si ga bilo treba izmisliti, je pribil Dostojevski!

Jezus v svojih ozkih judov­skih razmerah pač ni mogel drugače. Kakor še v marsičem drugem ne. Recimo, v svoje oznanjanje ni mogel vključiti žensk, ni mogel (ali hotel) dobiti dovolj samskih mladcev, ampak se je poslužil kar poročenih, izkušenih mož itd. Njegovih besed ne moremo vedno jemati dobesedno, npr. da ne smemo metati biserov pred svinje. Tudi Jezus bi bil kasneje svoje delovanje gotovo prilagodil novim razmeram, tudi trdni zunanji organizaciji, ki lahko edina bedi nad enotno pravovernostjo. Kaj pomeni, ko mlad vernik izgubi stik s cerkveno organizacijo, pa lepo vidimo v vsakdanjem življenju: oče in mama začneta opuščati nedeljsko mašo, otroci ohranijo le še mogoče kakšen večerni očenaš, tretja generacija pa je že brezverna; ali pa človek zaide v kakšno sekto, ker pač potrebuje neko povezavo. Tako da si lahko želimo le to, da nam (ob izvirnem Jezusovem načinu oznanjanja v vsakdanjem življenju) Bog pomaga ohraniti našo staro uradno Cerkev, le bolj množično bi morali v njej sodelovati tudi izkušeni in profesionalni poročeni, možje in žene!

Anton Gričnik, Ljubljana

Knjiga o Vergiliju Ščeku

Knjižna vrnitev Vergilija Ščeka je spodbuda oživitvi raziskav o primorski zgodovini med obema vojnama. Razlike med prikazom naših dobro plačanih zgodovinarjev in italijanskih so občutne. Kaj pa odgovori na vprašanja? Zakaj so Italijani začeli izdajati našim komunistom časopis Delo, ki so ga med drugim uporabljali za ščuvanje ljudi, naj se ne udeležujejo kulturnih prireditev katoliške večine? Kaj je s Tigrom? Komu je bil bolj napoti? Italijanski državi ali mogoče našim komunistom? Ali je drugi tržaški proces obračun fašistov s Tigrom ali mogoče bolj natančno obračun fašistov s pomočjo naših komunistov s Tigrom?

Vedno sem občudoval Ščekovo organizacijsko sposobnost in njegovo neustrašnost pri obrambi narodnih pravic slovenske manjšine pod Italijo. Tako so cilji fašističnih vodij, da z odstranitvijo slovenskih škofov ostanejo primorski duhovniki brez svojih pastirjev, kot čreda brez vodnikov, povsem propadli, saj je društvo Svečenikov sv. Pavla duhovnike povezalo v granitno celoto. Namesto razpuščene črede, ki so jo fašisti imeli za poslovenjene Italijane, ki jih bo pospešena asimilacija hitro pripeljala nazaj k rimski volkulji, so naleteli na dobro organiziran kulturni gandijevski boj. Tako pridemo do vprašanja: kdaj je ta kulturni boj nastal? Program je podal Vergilij Šček na prireditvi ob obnovitvi delovanja dornberške čitalnice 30. oktobra 1921, kjer so govorili dr. Janko Kralj, pisatelj France Bevk in V. Šček, ki je dejal, da vse lahko izgubimo razen dveh svetinj, ki so nam jih dali naši starši, in to je materni jezik in zemljo. Kratek in jasen program, ki v naši zgodovini še ni dobil svojega mesta in ga tudi v knjigi ni. Zaščite maternega jezika so se lotili z obuditvijo starih, z vojno opuščenih kulturnih društev in ustanovitvijo novih po vseh vaseh. V nekaj mesecih je tako zaživelo okrog 170 zelo aktivnih branikov slovenstva. Društva so bila kljub stalnim oviram oblasti v vseh svojih različnih sekcijah zelo aktivna, obisk prireditev je bil velik. Po prepovedi delovanja kulturnih društev se je kulturni boj prenesel na cerkvene Marijine družbe, tako moške kot ženske, kjer so poleg verskih vsebin organizirali tudi dramsko dejavnost, romanja, prebiranje knjig itd.

Kaj pa zaščita zemlje? Dejstvo je, da so takoj po ukinitvi še zadnjih kulturnih društev v avgustu 1927 že v začetku septembra na Nanosu ustanovili TIGR. Kdo je na to vplival, je opisano v knjigi. Ustanovila se je primorska vojska.

Roman se konča s smrtjo V. Ščeka s koncem druge vojne, ko je bil izčrpan, bolan, brez sredstev za preživljanje. Avtor pravi, da si je sam kriv, saj se je uprl cerkveni avtoriteti, ki ni marala (prebavljala) Slovencev. Kaj pa njegov program Za zemljo in materni jezik? Pod Jugoslavijo slovenski jezik ni bil ogrožen, pod Italijo pa so izkušnje kulturnega boja med vojnama še kako prav prišle. Koliko asimilacije so preprečile, je že drugo vprašanje. Če govorimo o zemlji, se je Primorcem zgodila katastrofa. Politika nas je prvič v zgodovini razdelila med dve državi. Delimo usodo Korošcev. Slovenski del je izgubil ekonomski potencial, skoraj vso inteligenco, obe deželni središči itd. in dobil oblast, ki je skrbela za intenzivno ločevanje prej enotnih Primorcev.

Kako zelo bi danes potrebovali novega Vergilija Ščeka, da bi Primorce v novih političnih pogojih EU in dveh demokratičnih državah zopet povezal s trdnimi mostovi.

Rajko Harej, Dornberk