Jaz te ne pozabim

V nedeljo, 27. julija, smo obhajali svetovni dan starih staršev in ostarelih z zgoraj napisanim geslom.

Zame je to praznik zelo lepih spominov in hvaležnosti. Imela sem ljubečo, ponižno, vsestransko dejavno, preprosto kmečko nono, ki jo nosim kot biser v svojem srcu in je nikoli ne bom pozabila. Imeli sva se zelo radi in sva skupaj preživeli izgnanstvo v Nemčiji in veliko ur in dni tudi doma. Večkrat me je vzela s seboj na njivo ali ko je šla na kak obisk. Med potjo je vedno molila rožni venec. Učila me je celo žeti žito, na kar me spominja znamenje na levi roki. Bila sem ob njej tudi, ko se je poslavljala od nas. Njene zadnje besede so bile: »Jezus, Marija, Jožef,« ki jih vsak dan ponovim. Vem, da je veliko molila zame, še zlasti, ko sem štirinajstletnica odšla v srednjo šolo v mesto. Bala se je zame in je želela biti z vsem seznanjena. Prihajala je k mami, da ji je prebirala moja pisma.

Podobno zgodbo bi lahko napisala o svoji hčerki, ki mi pogosto govori o svoji no...