Tri mesece po javni predstavitvi pisma kongregacije za verski nauk o sodelovanju moških in žensk v Cerkvi in svetu ta dokument prihaja tudi med slovenske bralce, in sicer kot 107. zvezek zbirke Cerkveni dokumenti. O pismu se je z urednikom zbirke in piscem uvodne besed dr. RAFKOM VALENČIČEM pogovarjal Bogomir Štefanič ml.

Pismo o sodelovanju moških in žensk v Cerkvi in svetu je ob uradnem izidu konec julija letos sprožilo plaz medijskih odmevov. Po svoje presenetljivo, da se svetovna javnost tako zelo ukvarja s sicer precej teološkim in prav nič obsežnim dokumentom Svetega sedeža. Kako pojasnjujete to zanimanje?
Odmevnost je razumljiva, saj ima vprašanje položaja ženske v današnji družbi - in tudi v Cerkvi - številne osti, ki jih ustvarjata življenje in kultura. Moram pa reči, da te osti velikokrat tudi umetno ustvarjamo, in sicer, ko razmerje med spoloma prikazujemo kot nasprotje med spoloma, kar ne rešuje odprtih vprašanj. Za današnji čas je še vedno značilno, da žena nima tistega položaja in priznanja v družbi, ki ji pripada. Tako naj bi bila vzgoja otrok predvsem njena naloga, za isto delo dobi nižje plačilo, teže dobi zaposlitev - če sploh - in še to pod določenimi pogoji … Z zaostrovanjem ozračja, to je boja žensk proti moškim, ne rešujemo vprašanja.

Pa vendar - v sodobni konkurenčni družbi besedna zveza »boj med spoloma« sploh ni slišati ne vem kako negativno, pač še en konkurenčni boj več. Zakaj je to za Cerkev tako vprašljivo?
Človek ne sme promovirati sebe s tem, da prizadene drugega. To seveda ne velja samo za odnose med spoloma. Dokument govori o sodelovanju med spoloma, ne pa o boju med njima. Sodelovanje temelji na različnosti, ki ni zgolj biološke ali psihološke narave, še manj zgodovinske. Človeka, moškega in žensko, opredeljujejo danosti (darovi, posebnosti), zaradi katerih svojo vlogo opravljata na njima izviren način. Sodelovanje, o katerem govori dokument, je najprej sad sprejemanja sebe oziroma drugega: kaj je človek, katere darove, posebnosti in sposobnosti ima, s čim lahko bogati sebe, druge in celotno družbo. Sodelovanje med spoloma je lahko na različnih ravneh in področjih, od poklicnega do umetniškega, športnega, vzgojnega in političnega. Ženska na vsa področja vnaša svoj slog in način delovanja, odzivanja in čustvovanja. Pismo daje zanimivo psihološko in antropološko analizo: žena na poseben in izviren način izraža svoj odnos »biti za drugega«, »živeti za drugega«, vendar ne v smislu izginotja ali zmanjševanja njene istovetnosti, marveč potrditve lastne osebnosti in darov.

Dokument v tem okviru uporablja besedno zvezo »ženski genij«. Kako bi jo razložili?
Izraz je skoval Janez Pavel II. Nanj naletimo že v nekaterih prejšnjih dokumentih, kjer je govor o tem, kaj je ženska prispevala k bogatenju odnosov in kulture v preteklosti, kaj prispeva danes in kaj lahko prispeva v prihodnje. Včasih za izraz »ženski genij« lahko uporabimo tudi pojem ženska intuicija, vztrajnost, sposobnost, da stvari vidi z drugačnimi očmi in drugačno življenjsko logiko. Iz izkušenj ob materi, ženi, sodelavki … vemo, kako se žena na mnoge stvari odziva drugače, bolj življenjsko kot moški. Pravijo celo: če bi ženske odločale v politiki, ne bi bilo vojn; socialno življenje bi bilo pravičnejše, odnosi pristnejši … Morda lahko ženski genij primerjamo z umetniškim genijem. Umetnik ne ponavlja tega, kar so že drugi povedali, napisali, uglasbili, temveč želi biti čim izvirnejši, prispevati nekaj novega v zakladnico človeške kulture.

Kritiki pisma menijo: ko Cerkev poudarja takšne darove žensk, hkrati potiska ženske v okolje, ki je odrezano od javne sfere - v družinsko okolje ali pa za samostanske zidove.
Prav nasprotno. Ženski genij se ne zapira vase, temveč je odprt v drugega. Čas je, da bi nehali z očitki, da Cerkev zapira žene v okvir trojnega K-ja: Kinder, Küche, Kirche (otroci, kuhinja, cerkev). Cerkev daje priznanje ženam, ki na različnih področjih delajo za skupno dobro. Naj spomnim samo na papeževe besede, ki jih je leta 1996 zapisal v pismu ženskam: »Hvala tebi, žena-delavka, ki se dejavno vključuješ v vsa področja družbenega, gospodarskega, kulturnega, umetniškega in političnega življenja, za nepogrešljiv delež, ki ga daješ za graditev kulture, sposobne združevati razum in čustvo, za razumevanje življenja, ki je odprto v skrivnost, za ustvarjanje gospodarskih in političnih struktur, bogatejših v človečnosti.«

Toda ali je današnja družba urejena tako, da ti darovi res lahko pridejo do izraza?
Žal ni! Toda z bojem nekaterih skupin, ki želijo uveljaviti svoje pravice na silo, se ne bo nič spremenilo. Ustvarili ali stopnjevali bomo nove disharmonije in napetosti. Eno je prizadevanje, drugo je boj. Za primerjavo: ob koncu 19. stoletja so nove ideologije pognale delavce v boj zoper delodajalce. Nihče ni govoril o sodelovanju. Sledili so totalitarni sistemi, ki so se zaradi napačne antropologije sami zrušili. Še druga primerjava: človek je menil, da mora naravo ukrotiti, obvladovati in si jo podrediti. Danes ugotavljamo, da moramo imeti absolutno spoštljiv odnos do narave, ki ni večna in neuničljiva. Človek je del narave, in če je ne spoštuje, se narava obrne proti njemu. Tudi boj med spoloma je antropološko popolnoma zgrešen. Vsak boj, vsako nasilje ali posestništvo, pa naj bo nad naravo ali nad človekom, je vnaprej obsojeno na neuspeh.

Dokument torej zagovarja uveljavljanje žene na vseh področjih …prav to … toda kako lahko to dosežemo? Kaj predlaga dokument?
Dokument ne daje konkretne družbenih predlogov. Govori o spoštovanju, dostojanstvu, enakosti spolov, in to utemeljuje na Svetem pismu, na njegovih prvih straneh. Morda bi morali tudi filozofi - pa ne le oni - temeljiteje študirati to prvotno izročilo, ki izraža eno izmed najglobljih spoznanj človeštva: da sta si mož in žena enaka po dostojanstvu, da sta oba deležna bogopodobnosti, da pa imata različne naloge, pri čemer ni samo žena možu pomočnica, kot skušajo včasih razlagati, temveč prav tako mož pomočnik ženi. Sveto pismo pa govori še o enem dejstvu, na katero pogosto pozabljamo: na disharmonijo med ljudmi, ki je nastala zaradi greha. Človek je poklican, da si prizadeva za dobro z nasprotnim ravnanjem od tistega, ki povzroča to neskladje. To je sporočilo pisma o sodelovanju moških in žensk, v izvedbo pa ne more zahajati, saj je navsezadnje kaj takega nemogoče narediti za vse razmere in čase. Najbrž so potrebni drugačni koraki v razviti oziroma v nerazviti družbi, ki razvojno močno zaostaja.

Dokument torej postavlja ideal, zasidran v krščanskem antropološkem gledanju na žensko in moškega. Kritiki zato pravijo, da govori o svetu, ki ga že davno ni več …
Moje vprašanje ob takšnih odzivih je, ali je kritik dokument sploh prebral in, če ga je, ali ga je skušal razumeti. Pismo obravnava vprašanja današnjega časa, ne pa nekdanjih razmer in oblik življenja. Niti sledu ni o tem.

Izražanje stališč, kakršna so »ujeta« v tem dokumentu, ni ravno politično korektno. Še več, lahko je celo politično »samomorilsko«, če imamo pred očmi primer Rocca Buttiglioneja, italijanskega kandidata za evropskega komisarja, ki mu očitajo diskriminatorna stališča do žensk, homoseksualcev.
Nisem sledil vsemu, kaj je Buttiglione rekel in česa ni rekel. Ujel pa sem njegovo pripombo, da je svoje kritike vprašal, ali dobro razumejo angleško. To daje slutiti, da ga niso prav razumeli. Buttiglione je mislec, filozof, ki izhaja iz trdnih etičnih postavk, ki mu vrednote nekaj pomenijo. Družba, ki nima trdnih etičnih izhodišč - in takšna je današnja družba, še več, jih celo noče imeti! - taka družba bo prej ko slej prišla do spoznanja, da se je motila. Etična načela niso nekaj, kar zavira razvoj človeka in človeštva, temveč ga omogoča. Človek mora končno spoznati in priznati, da ne sme delati vsega, kar zmore in kar hoče.


Več o knjigi

Cerkveni dokumenti