Papež Frančišek je pri katehezi med današnjo splošno avdienco govoril o vratih Božjega usmiljenja, ki so vedno odprta in vedno sprejemajo – takšna morajo biti tudi vrata Cerkve in vrata krščanskih družin. Oprl se je na Jezusove besede iz Janezovega evangelija, prebrane na začetku avdience: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,9.10b).



Sveti oče je spomnil na škofovsko sinodo, ki je zasedala v letošnjem oktobru in ki je vse družine in vso Cerkev spodbudila, naj se srečajo na pragu teh odprtih vrat. In če so vrata Božjega usmiljenja vedno odprta, morajo biti vedno odprta tudi vrata naših cerkva, vrata ljubezni naših skupnosti, župnij, ustanov in škofij. Jubilej pomeni velika vrata Božjega usmiljenja, pomeni pa tudi mala vrata naših odprtih cerkva. Tako bomo pustili vstopiti Gospodu ali pa mu pustili iztopiti iz naših struktur in naše sebičnosti.

Gospod nikoli ne odpira vrat na silo. Tudi on prosi dovoljenja za vstop. »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20), kot beremo v knjigi Razodetja. Papež je dejal, da so na svetu kraji, kjer se vrata nikoli ne zaklepajo, veliko pa je tudi takih, kjer so zaklenjena vrata nekaj običajnega. Dodal je, da se ne smemo vdati in tega načina, ki sicer predstavlja varnost, prenesti na vse svoje življenje, na življenje družin, mest ali družbe, še najmanj pa na življenje Cerkve. To bi bilo po papeževem mnenju strašno. Cerkev naj zato nima zaklenjenih vrat.

Ključnega pomena postane simbolni pomen vrat in s tem tudi praga, korakov in meje. Kot je pojasnil papež, morajo vrata varovati, vendar ne zavračati. Vrata ne smejo biti vsiljena. Prositi je treba za dovoljenje, kajti gostoljubnost zasije v svobodi sprejemanja in se zatemni v nasilnosti vdora. Vrata se odpirajo redno, da bi videli, ali je zunaj kdo, ki čaka in morda nima dovolj poguma ali niti ne dovolj moči, da bi potrkal. Vrata povejo veliko o domu in tudi o Cerkvi. Ravnanje z vrati zahteva pozorno razločevanje, obenem pa mora vlivati veliko upanja, pri čemer je sveti oče želel nameniti besedo hvaležnosti vsem »varuhom vrat« v stanovanjskih zgradbah, državnih ustanovah in cerkvah. »Preudarnost in prijaznost vratarja pogosto ponudita podobo človečnosti in sprejema vse hiše že na vhodu. Od teh moških in žensk, ki so varuhi krajev srečanja in sprejemanja človeškega mesta, se lahko veliko naučimo«, je dejal papež.

V resnici smo vsi mi »varuhi in služabniki Božjih vrat«, Božja vrata pa so Jezus, ki osvetljuje vsa vrata življenja, tudi vrata našega rojstva in naše smrti. Jezus je vrata, skozi katera lahko vstopimo in izstopimo. Kajti – je pripomnil Frančišek – Božja staja je zaščita in ne zapor.

Ob koncu kateheze je sveti oče spomnil še na sveto nazareško družino, ki dobro vé, kaj pomeni imeti odprta ali zaprta vrata za tistega, ki pričakuje otroka, ki nima zatočišča, ki beži pred nevarnostjo. Cerkev bi morala po svetu sloveti kot Božji varuh, ki trka, kot Božji sprejem, ki ne zapre vrat pred tabo z opravičilom, da nisi tu doma. Papež je povabil, naj se s tem duhom približamo jubileju, ko bodo odprta sveta vrata in tudi velika vrata Božjega usmiljenja. Takšna naj bodo tudi vrata našega srca, da bomo vsi prejeli Božje odpuščanje ali odpustili ter sprejeli vse, ki trkajo na naša vrata.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (A.Ž. / T.S.)