V Stični pa se že (skoraj) devet stoletij ohranja življenje molitve, dela ter služenje Bogu in ljudem. Oblikuje in piše ne le zgodovine tega kraja, tukajšnjih prebivalcev, ampak na nek način tudi podobo našega naroda. Prva adventna nedelja je bila zanje pravšnja priložnost za skupen korak v pričakovanja še enega pomembnega dogodka, to je velikega jubileja v letih 2035–2036, ko bodo obhajali »900 let živega samostana« in življenja cistercijanov v Stični.

Ob koncu adventnega sejma je opat Maksimilijan File na Marijinem dvorišču, kakor se od zdaj imenuje prostor (nekdaj pa veliko gimnazijsko dvorišče) pred kapiteljsko, najstarejšo, romansko stranjo samostana, blagoslovil novo umetniško delo, posvečeno Mariji in mnogim, ki so v stoletjih živeli in pričevali tukaj in za to skupnost.

P. Maksimilijan File. FOTO: Jože Potrpin

Triptih Pričevalcev in Marije Zavetnice s plaščem

V čast Mariji cistercijanov in prav v navdihu barvnih odtenkov kapiteljske stene sta namreč akademski slikar Lojze Čemažar in duhovnik Peter Čemažar v treh zaprtih oz. nakazanih oknih izdelala triptih. V skrajnih dveh s podobami Pričevalcev, v srednjem s kipom Marije Zavetnice s plaščem. Levo okno nosi obraze žrtev novejše zgodovine z napisom Pričevalci 1941–1949. Vsi imajo imena in priimke in letnice ter so pričevalci in tudi mučenci zadnjega velikega preganjanja med in po drugi svetovni vojni: p. Placid Grebenc, p. Kolumban Oberstar, p. Benedikt Bolcar, br. Marjan Kostelec, br. Janez Kostelec, br. Robert Avsec, br. Bruno Sotošek, br. Marko Hočevar, p. Bonaventura Herga. Drugi pričevalci pa so tisti mnogi prebivalci in menihi, ki so v prelomnih in posebej v negotovih časih, to je v napadih Turkov na Stično in okolico, umirali ali bili odpeljani v suženjstvo ali janičarstvo, zato napis Pričevalci 1471–1475–1529.

FOTO: Jože Potrpin

FOTO: Jože Potrpin

Središčni del triptiha pa bogastvo edinstvenega prostora in pričevanja razpira še jasneje: kot kraj spomina in priprošnje, naj Marija, Mati besede, ohrani našo Stično in usliši naše besede. Napis pod njim je v latinščini: »Mater Verbi Dei Propitia nos exaudi.«

FOTO: Jože Potrpin

Z upanjem v prihodnost

Kot je poudaril p. opat File v nagovoru, »imamo v sredini upodobljene menihe, ki so varni pod zavetjem naše nebeške zaščitnice, zavetnice Marije. Sedanja in prihodnje generacije menihov, ki z upanjem zremo prihodnost in gremo s svojim poslanstvom naprej. Prepričani, da sta tudi sedanja blaginja in prihodnost odvisni od temeljev, ki so jih tlakovali naši predniki kot pričevalci in mnogi tudi kot mučenci. Bodisi da so prelili svojo kri bodisi da so s potrpežljivim prenašanjem vsakodnevnih težav življenja vztrajali in služili Bogu na tem svetem kraju.«

Mojster Lojze Čemažar pa je opozoril še na druge posebnosti upodobitve. »Slika nadomesti tisoč besed. Se pravi, da je veliko vsebine v teh podobah. Mogoče ena ironija. Okno je zato, da skozenj prihaja svetloba v naš bivalni prostor. Okno je zato, da ga odpremo in pogledamo navzven. V tem primeru pa od zunaj gledamo v notranjščino. V vsebine, notranje vsebine, ki nas povezujejo. Skratka, od zunaj, skozi okensko odprtino zremo notranje vsebine.«

Slikar Lojze Čemažar. FOTO: Jože Potrpin

V zaupanju na Marijino varstvo

Po Čemažarjevih besedah je triptih nastajal na osnovi osrednjega motiva. To je Marije Zavetnice s plaščem, ki ima v tem primeru pod plaščem skupino cistercijanov, ne glede na čas, nekdanjih, sedanjih in prihodnjih rodov cistercijanov, pa tudi nas vseh, ki se zbiramo v zaupanju do njenega varstva pod njen plašč. Tretja stvar pa je v tehniki, v kateri so slike napravljene. Zgrafito se imenuje, uveljavila pa se je v renesančnem času. Na steno se namreč nanese tri omete, lahko tudi štiri ali samo dva in se potem do zaželene barve reže ter uresniči nek motiv, slikarska zamisel.

FOTO: Jože Potrpin

Na obeh oknih je bila celotna površina (160x97 cm) v začetku povsem rdeča. Naslednji je bil nanos v sivi barvi in slednji v svetlejši barvi, ne čisto beli, ampak so bili dani beli pigmenti, da smo dobili ton, kakršen je. Zgornja plast je bila potem izhodišče za kompozicijo, torišče, delovišče.

S sporočilom vstajenja

»Ko sem rezal sivo barvo, sem oblikoval lik. Rdeča, ki jo je bilo največ in pravzaprav najmočnejša, je tu namenjena samo simbolom krvi. Druge rdeče pravzaprav skoraj ni. Če gremo še od središča naprej, pa je nad Marijo z Jezusom znamenje Evharistije. Simbol Jezusove postavitve svete Evharistije. Levo od tega simbola je prva pomladanska luna, ki ponazarja velikonočni čas, začetek velike noči. Na drugi strani pa je sonce, znamenje vstajenja. Pod luno so vejice, trnjeve vejice in kaplje krvi. Na drugi strani so listi drevesa, ki nikoli ne ovenijo in so tudi znamenje vstajenja. In ta simbolika je glede na srednji motiv povezana z Marijo, z napovedjo o njenem življenju skupaj z Jezusom, o njenih bolečinah, pa tudi s sporočilom nam, sporočilom vstajenja.«

FOTO: Jože Potrpin

V molitveni drži

Nadalje, eni in drugi pričevalci, iz novejšega časa in še iz časov turških upadov, imajo na svojih oblačilih, na svojih telesih, na svojih likih podobe mučeništva. Vsi pa so zazrti k srednjemu motivu, Mariji, ki ima v naročju Jezusa. V belih oblačilih, desnico imajo položeno na svojo srčno stran, v levici držijo palmove veje in v drži »orante«, molitveni drži, zazrti v zakrament, misterij, skrivnost Evharistije, osrednji odrešenjski dogodek. Božji služabnik p. Placid Grebenc, tukajšnji cistercijan, ki je sredi vojne vihre daroval svoje življenje v mučeniški smrti, pa za razliko od ostalih s svojo desnico tudi blagoslavlja. »Oba motiva in osrednji motiv osebno vidim v luči, da Bog nikogar ne pozabi,« je Čemažar še posebej poudaril.

Pogovor z ddr. Natašo Golob. FOTO: Jože Potrpin

Po odprtju in blagoslovu na Marijinem dvorišču je v opatovi kapeli sledil pogovor z ddr. Natašo Golob, našo največjo poznavalko srednjeveškega knjižnega izročila, ob njeni novi knjigi Pozdravljen, ti, ki bereš – Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo. Vodil ga je Marjan Rupert, vodja Rokopisne zbirke v NUK-u. Dan so sklenili s koncertom vokalne zasedbe Insula Memoriæ pod vodstvom dr. Katarine Šter v križnem hodniku samostana.