V petek, 23. junija, je bilo na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Šentvidu pri Ljubljani slavnostno odprtje spominske sobe Alojzija Šuštarja, ki jo je blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Pred odprtjem so učenci pripravili proslavo ob dnevu državnosti in koncu pouka.

Življenjska zgodba in spomini na nadškofa Šuštarja

Prikazali so življenjsko zgodbo nadškofa Šuštarja, pri čemer so poudarili njegovo delovanje za mir in samostojnost slovenske države. Ob prebiranju pomembnih dogodkov na poti k samostojnosti so iz več koščkov sestavili podobo Slovenije. Po kulturnem delu je ravnateljica osnovne šole dr. Marina Rugelj podelila priznanja za posebne dosežke. Nato je sledil blagoslov spominske sobe, ki jo je zasnovala Ivanka Kurinčič ob sodelovanju z Marino Rugelj, Gregorjem Celestino in s. Miro Rožanc, oblikovno in grafično pa jo je postavil Vid Kurinčič.

Pred blagoslovom je škof Jamnik z učenci delil spomine na nadškofa Šuštarja. Omenil je njegovo ljubezen do Boga, bližnjih, bolnih in ostarelih ter njegovo neomajno vero. Blagoslova sta se udeležili tudi Šuštarjeva sestra profesorica Slavka Kavčič, ki je povedala, da ji je brat že zgodaj dejal, naj si zada cilje in jim sledi, ter s. Mira Rožanc, ki je zanj skrbela v njegovi starosti.



Od dijaka do škofa

Spominska soba je predstavlja Šuštarjevo osebnost. Postavitvena ideja izhaja iz njegovega škofovskega grba, na katerem je prispodoba žitnega klasa, vzeta iz Svetega pisma: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu«. Tako je na steni podanih sedem stebrov, ki predstavljajo temelj njegovega življenja in hkrati ponazarjajo, da je s trdim delom mogoče žeti sadove.

Prvi steber vzorni učenec predstavlja njegov prihod na gimnazijo, začetne učne težave, trdo delo, vztrajnost in uspeh.

Drugi steber prikazuje Šuštarjevo duhovno pot. Njegovo novomašniško geslo »Glej prihajam, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« in škofovsko geslo »Božjo voljo spolnjevati« opisujeta predanost duhovništvu in škofovstvu.

Pod tretjim stebrom je prikazana njegova preudarnost in zavezanost slovenskemu narodu. Škof Jamnik se spominja, kako je leta 1991 s telefonskimi klici uglednih prijateljev po Evropi in svetu skušal preprečiti morebitno letalsko bombardiranje Ljubljane in drugih slovenskih mest. Predvsem pa je svojo prošnjo o miru priporočil v molitvi v kapeli.

Četrti steber ga opisuje kot človeka dialoga in povezovanja. S. Vesna Jelen pravi takole: »Veliko ljudi je srečeval v svojem življenju. V vsakem je videl človeka, brata in sestro, s katerim je vredno graditi mostove.«

Peti steber ponazarja njegovo modrost. V vitrini so na ogled tudi nekatere njegove knjige, pastirska pisma in duhovne spodbude.



»Zase je bil zelo skromen, do drugih pa velikodušen in darežljiv. Vse, kar se mu je zdelo, da je odveč, je razdal. Njegove želje in potrebe je bilo potrebno kar uganiti. Hvaležen je bil za vsako pozornost. Do drugih je bil blag in tenkočuten, spoštljiv in umirjen. Vsakemu, ki je potreboval pomoč, je skušal pomagati,« so besede s. Mire Rožanc, zapisane ob šestem stebru, ki označuje Šuštarja kot skromnega in hvaležnega človeka.

Šuštar pa je bil tudi mož molitve, kar predstavlja sedmi steber. S. Mira Rožanc se spominja, kako je »zavzeto spremljal življenje v zavodu in se veselil, da se klasična gimnazija tako lepo razvija in da imajo dijaki tako lepe uspehe. On pa je za vse molil in jih blagoslavljal. Videli so ga, kako je ure in ure molil v zavodski cerkvi ali mali kapeli. Čutili so, kako jih ima rad. Imenovali so ga angel varuh«.

Poleg stebrov so v spominski sobi tudi portret, ki ga je naredil Jože Suhadolnik, in vitrine s Šuštarjevimi škofovskimi, duhovnimi in osebnimi predmeti.

Vir in foto: Osnovna šola Alojzija Šuštarja