Prvo berilo: Odpuščajmo bližnjemu, da nam bo odpuščeno, Sir 27,30–28,7;
Ps 103;
drugo berilo: Ljubezen je izpolnitev postave, Rim 13,8–10

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,21–35)

Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: 'Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.' Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: 'Vrni, kar si dolžan!' Ta je padel predenj in ga prosil: 'Potrpi z menoj in ti povrnem.' Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: 'Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?' In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«

Video razlaga za otroke

Odloži kalkulator

Piše: Jure Sojč

Peter pristopi k Jezusu z vprašanjem, ki je zelo človeško: »Kolikokrat naj odpustim? Do sedemkrat?« Peter je velikodušen, vendar še vedno drži v roki kalkulator. Jezus pa mu odgovori, naj ga odloži. Odpuščanje ni matematika. Ljubezen, ki šteje, kolikokrat je odpustila, še ni povsem odpustila.

Zato Jezus pove priliko o dveh dolgovih. Prvi služabnik dolguje kralju deset tisoč talentov. To je približno 60 milijonov dnevnih plač oziroma skoraj 200.000 let dela. To ni velik dolg, ampak nemogoč dolg. Služabnik obljubi: »Vse ti bom povrnil.« Toda oba, gospodar in poslušalec, vesta, da tega ne bo mogel storiti. Njegova obljuba je tako neuresničljiva, kakor če bi človek obljubil, da bo z vedrom izpraznil morje. Gospodar naredi nekaj osupljivega: dolga ne zmanjša, ne odloži in ne spremeni v obroke. Preprosto ga odpusti. To je podoba Božjega usmiljenja. Pred Bogom nismo ljudje, ki potrebujejo le manjši popust. Smo dolžniki, ki svojega dolga ne moremo poravnati. Odrešenje ni nagrada za uspešne plačnike, ampak dar tistim, ki priznajo svoj bankrot.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Toda odpuščeni služabnik nato sreča človeka, ki mu dolguje sto denarijev, približno sto dnevnih plač. Tudi ta dolg ni majhen, je pa v primerjavi s prvim kar 600.000-krat manjši. Zgrabi ga za vrat in zahteva: »Plačaj, kar dolguješ!« Človek, ki je pred gospodarjem prosil za usmiljenje, pred svojim bratom nenadoma zahteva strogo pravičnost. Želi živeti od milosti, drugim pa izstavlja račune.

Da zlo ne bi živelo naprej

Prav to pogosto počnemo mi. Svoje grehe merimo z mikroskopom usmiljenja, tuje pa s teleskopom pravičnosti. Za svoje padce iščemo razumevanje, za napake drugih kazen. Toda kdor sprejme Božje odpuščanje, ga ne more zakleniti vase. Usmiljenje, ki se pri meni ustavi, ni bilo zares sprejeto. Bog nam odpušča zato, da bi njegovo odpuščanje po nas doseglo tudi druge. To ne pomeni, da krivice niso resnične ali da moramo zlo razglasiti za dobro. Odpustiti ne pomeni pozabiti, opravičevati ali dovoliti, da nas nekdo znova rani. Pomeni, da se odpovemo maščevanju in zadnjo sodbo prepustimo Bogu. Odpuščanje ne spremeni preteklosti, osvobodi pa prihodnost.

Kristjan tam, kjer bi lahko raslo sovraštvo, poseje novo življenje.

V romanu Velika lakota pisatelja Johana Bojerja sosedov pes smrtno rani petletno Asto. Ko nato njenemu sosedu zaradi pomanjkanja zmanjka semena, dekličin oče Peer ponoči skrivaj poseje njegovo njivo. Kakor da bi hotel reči: »Sovraštvo ne bo imelo zadnje besede.« To je odpuščanje: ne zanika rane, ampak prepreči, da bi zlo po nas živelo naprej. Kristjan tam, kjer bi lahko raslo sovraštvo, poseje novo življenje.