Prvo berilo: Prerok je Bogu odgovoren za grešnike, Ezk 33,7–9;
Ps 95;
drugo berilo: Ljubezen je izpolnitev postave, Rim 13,8–10

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,15–20)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar. Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Video razlaga za otroke

Reševanje brata

Piše: Jure Sojč

John Donne je zapisal: »Nihče ni otok, sam zase.« Človek lahko živi sam, ne more pa živeti samo zase. Tudi njegova dejanja nikoli ne prizadenejo samo njega. Še posebej to velja za Cerkev. S krstom smo postali bratje in sestre, odgovorni drug za drugega. Ko eden pade, je ranjena vsa skupnost, ko se eden spreobrne, se veseli vsa Cerkev. Zato nam Jezus danes govori o bratskem opominjanju, ki je ena najtežjih oblik ljubezni. Veliko lažje je govoriti o človeku kakor z njim. Lažje je prizadetost objaviti na družbenem omrežju, jo povedati prijateljem in poiskati ljudi, ki nam bodo pritrdili. Toda opravljanje je nenavadno zdravilo, ker rane ne ozdravi, ampak jo zastrupi.

Namen opomina ni človeka ponižati, ampak ga ponovno pridobiti

Jezus zato pravi: »Pojdi in ga posvari med štirimi očmi.« Ne pravi: pojdi k sosedu, prijateljem ali na splet, ampak pojdi k njemu. Govori z njim, ne o njem. Pri vsakem opominu se moram vprašati: Ali želim brata rešiti ali premagati? Namen opomina ni človeka ponižati, ampak ga ponovno pridobiti. Ne gre za zmago v prepiru, ampak za rešitev brata. Če prvi pogovor ne pomaga, Jezus svetuje, naj vzamemo s seboj enega ali dva človeka. Ne zato, da bi ustvarili večino proti enemu, ampak da osebni spor ne bi postal osebna vojna. Drugi lahko pomagajo, da oba jasneje vidita resnico.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Greh ni zasebna zadeva

Če tudi to ne pomaga, se stvar predloži skupnosti. Greh nikoli ni samo zasebna zadeva. Trpi družina, trpijo prijatelji, trpi Cerkev. Greh je kakor kamen, vržen v vodo: njegovi krogi prej ali slej dosežejo druge. Zato mora skupnost ustvariti prostor molitve in sprave, v katerem je vrnitev še mogoča. Šele nato pride najtežji korak: človeka obravnavati kakor pogana ali cestninarja. Toda niti izključitev ni maščevanje. Če se kristjan veseli padca drugega, je morda padel še globlje od njega. Ta korak morata spremljati žalost in upanje, da bo človek spoznal resnost svojega ravnanja ter se vrnil. Tudi pogani in cestninarji za Jezusa niso bili izgubljeni ljudje, ampak ljudje, ki jih je iskal in klical domov.

Preden drugega opomnim, se moram vprašati: Ali to počnem, ker ga ljubim, ali ker želim dokazati, da imam prav? Kristjan nima pravice popravljati drugega, če sam ni pripravljen na spreobrnjenje. Preden opozorim na rano svojega brata, moram priznati svojo. Bratsko opominjanje brez ljubezni postane obsodba, ljubezen brez resnice pa postane laž. Resnica brez ljubezni človeka rani, ljubezen brez resnice pa ga pusti v rani. Ne gre torej za to, da bi jaz popravil tebe, ampak da skupaj dovoliva Kristusu, da popravi oba.