Z vsakim bogoslužjem ali javnim nastopom se nam Leon XIV., ki je svoj pontifikat začel ponižno in suvereno obenem, čedalje bolj odstira; zdi se, da kot čuteč mož in premočrten pastir združuje poteze več svojih predhodnikov, Janeza Pavla II., Benedikta XVI. in Frančiška, s čimer pridobiva naklonjenost vernikov, začenši z Rimljani: nekateri med njimi pravijo, da je prav takšen, kot smo ga potrebovali.

Kardinali so moža, ki prihaja s severa in juga obenem, med drugim izvolili, da bi združeval in povezoval različnosti v Cerkvi. Pomenljivo je, da ga – tako vsaj zaenkrat kažejo različne objave – podpirajo katoličani različnih pogledov, celo v močno polariziranih ZDA, od koder znajo prek družbenih omrežij na Petrov sedež leteti zelo strupene puščice. Vloge skrbnika edinosti se krepko zaveda novi papež sam, ki meni, da Cerkev kot »znamenje edinosti in občestva« lahko »postane kvas za spravljen svet«.

Iz papeževih govorov prav tako izstopa njegova želja, da kot Cerkev hodimo skupaj, v tej skupn...