Kako je Indijanček prišel v revijo Ognjišče? Urednik Franc Bole se je v 50. letih med bogoslovnim študijem, z avtoštopom »potepal« po Franciji, ki je bila tedaj vzor v liturgični obnovi in je imela najbolj sodoben in prodoren verski tisk. Tam je nabral razne časopise, revije in zlasti mladinski verski tisk, računajoč, da mu bo to v pomoč pri bodočem pastoralnem delu na župniji.

Ko se je aprila leta 1965 v Postojni rodilo Ognjišče in je Franc Bole ustanovil uredništvo v Kopru, je med tistim francoskim gradivom našel tudi veliko takega, kar mu je pomagalo pri ustvarjanju mla­dinskega verskega mesečnika.

Dobrodošli sta bili tudi francoski mladinski reviji Formule 1 in Triolo, ki sta leta 1968 začeli objavljati tudi strip Plumoo (Indijanček). Francosko ime naslovnega junaka izhaja iz besede plume (fr. pero), kajti njegov razpoznavni znak sta dve okrašeni peresi, zataknjeni v laseh. Omenjeni reviji sta prihajali tudi na uredništvo v Koper in urednik se je s francoskimi prijatelji dogovoril, da sme Indijančka objavljati v Ognjišču.

Indijanček – stalnica revije

Prvi Indijanček je bil v Ognjišču objavljen julija 1970 in odtlej so bile njegove vragolije objavljene vsak mesec. Ob prvih objavah urednik Franc Bole Indijančka ni omenjal kot kakšno posebno novost, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem.

Kmalu je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa leta iz svojega »indijanskega« arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je imel svoj »šotor« proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko so v devetdesetih letih vsebino Ognjišča nekoliko premešali in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.

Doslej je bilo objavljanih že več kot 500 različnih prigod Indijančka. Za največje »indijanske« navdušence so pri Ognjišču pripravili knjižico (strip) na sto straneh z izborom stotih objavljenih Indijančkov.