Ko sem dvajsetleten prvič bral Dostojevskega – začel sem kar z Brati Karamazovimi –, me je najprej nagovorila misel, da »imajo ljudje radi padec pravičnika in njegovo sramoto«. Pisatelj dobro pozna človeško dušo, sem si mislil, tudi mojo. Najgloblje pa se me je dotaknil naslednji odlomek, v katerem je meniški pripravnik Aljoša, Karamazov najmlajši, po smrti svojega dragega starca Zosima šel skozi kratko, a bolečo krizo vere, ki se je končala z doživetjem pod zvezdnatim nebom. Med jokom in poljubljanjem zemlje se je Aljoša spominjal nekaterih misli iz naukov pokojnega očeta Zosima, ki so v besedilu v narekovajih: »Aljoša je stal, gledal in se na lepem kot pokošen vrgel na zemljo. Ni vedel, zakaj jo objema, ni mu bilo jasno, zakaj si tako nezadržno želi, da bi jo poljubljal, da bi jo vso pokril s poljubi, vendar jo je poljubljal, med jokom in hlipanjem, oblival jo je s solzami in si zamaknjeno prisegal, da jo bo ljubil, ljubil na vekov veke. /.../ Zdelo se mu je, kot da so se mu niti...