Zdaj vem, da sem imel mogoče srečo jaz. Tiste otroke iz moje generacije so iz šole peljali na obisk cementarne, kjer so se veselo kepali z azbestnim prahom … Zdaj azbesta ni več, a še vedno pobira davek v zdravju in življenju ljudi. Tu pa je še sosežig odpadkov, ki z onesnaževanjem po mnenju zdravstvene stroke od Zdravniške zbornice Slovenije do NIJZ dodatno prispeva k poslabšanju zdravstvene situacije v srednji Soški dolini.

V teh dneh se sprejema zakon, vložen na pobudo državljanov, ki bi izenačil pogoje za sežigalnice in sosežigalnice ter okrepil obratovalni monitoring nad izpusti. Vprašanje se je hitro obrnilo v dilemo, ali podpreti okolje in zdravje ljudi ali gospodarstvo in zaposlovanje. Od tu je le še en korak do delitve na levi »ekologizem« in desni »neoliberalizem«. Gre res za to in kakšen je lahko krščanski pogled?

Od tu je le še en korak do delitve na levi »ekologizem« in desni »neoliberalizem«. (Rok Blažič)

Katekizem jasno zapiše: »Odgovorni v podjetjih nosijo odgovornost do družbe za ekonomske in ekološke posledice njihovega delovanja. Obvezani so, da se ozirajo na dobro oseb in ne le na povečevanje dobičkov« (2432). Logika gospodarskega razvoja tu ni dovolj, saj »varstva okolja ni mogoče zagotoviti s finančnim izračunom odhodkov in prihodkov. Okolje je ena tistih dobrin, ki jih tržni mehanizmi ne morejo ustrezno varovati in izboljševati« (Kompendij družbenega nauka Cerkve, 470).

Svobodna gospodarska pobuda in prizadevanje za dobiček imata podlago v človeški naravi, a nista cilj sama na sebi. Sta v službi skupnosti, v kateri spodbujata podjetniško ustvarjalnost, zagotavljata dostojanstvo dela in prihodnost mladim družinam. Kot kaže porazna demografska slika in izseljevanje mladih, pa v naši dolini vlada drugačna stvarnost.

Zato potrebujemo politiko, ki zna pogledati onkraj ozkih interesov. Papež Frančišek v okrožnici Hvaljen, moj Gospod opozarja, da sta okolje in zdravje ljudi pogosto žrtvi kratkoročne politične koristi vsakokratne vlade na račun dolgoročnega skupnega dobrega: »Zato se brez pritiska prebivalstva in institucij vedno soočamo z odporom, toliko bolj, ko gre za reševanje skrajnih primerov« (181).

Cerkev je odgovorna za stvarstvo in mora to odgovornost uveljavljati tudi javno. (papež Benedikt XVI.)

V tem je pomen civilnih iniciativ in nevladnih organizacij, ki sicer pri nas v zadnjih letih včasih upravičeno vzbujajo dvom. A podlago imajo v enem od temeljnih načel družbenega nauka Cerkve, subsidiarnosti, ki zagovarja opolnomočenje posameznika, lokalnih skupnosti in interesnih združenj. Po drugi strani je pomembno, da znamo sodelovati za skupno dobro, kar se lepo kaže pri predlogu zakona o sosežigu, ki so ga na lokalni ravni podprle nazorsko med seboj nasprotne stranke od levega do desnega pola.

Kristjani imamo pri tem še posebno poklicanost: ekologiji lahko damo globlji smisel. Krščanska ekologija se izogiba antropocentrizmu, saj človek ni samovoljni gospodar, ampak oskrbnik stvarstva, ki nosi visoko odgovornost. Hkrati pa se izogiba tudi antihumanističnemu pogledu, saj opozarja na človekovo vrednost in dostojanstvo.

Kot je zapisal papež Benedikt XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici: »Cerkev je odgovorna za stvarstvo in mora to odgovornost uveljavljati tudi javno. Ko to počne, pa ne brani samo zemlje, vode in zraka, se pravi darov stvarjenja, ki pripadajo vsem. Predvsem mora ščititi človeka pred samouničenjem.«

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (9/2024).