Njegova starša, nekdanja olimpijca in svetovna prvaka v parih Evgenia Shishkova in Vadim Naumov, sta bila med 67 žrtvami nesreče letala American Airlines 5342, ki je 29. januarja 2025 ob pristanku na letališču Ronald Reagan National trčilo v vojaški helikopter in padlo v reko Potomac.

Sanje, ki so jih delili skupaj

Po koncu lanskega državnega prvenstva se je enajst mladih drsalcev s štirimi trenerji in več družinskimi člani vračalo z razvojnega tabora v Wichiti v Kansasu. Maxim je prizorišče zapustil že pred svojimi starši, saj je odpotoval kmalu po tem, ko je tekmovanje sklenil na četrtem mestu in tako – ne da bi se tega zavedal – ušel tragični usodi.

Naumov je razkril, da je bil eden zadnjih pogovorov s staršema povezan prav z olimpijskimi igrami in potjo do njih, poroča Associated Press. O njima je povedal: »Navdihujeta me od prvega dne, odkar smo skupaj stopili na led.«

Naumov s seboj nosi starša, kamorkoli gre, tudi na nastopih. Okoli vratu ima preprosto zlato verižico s križcem, ki jo je prejel ob krstu, na roki pa ima prstan iz belega zlata z enim diamantom – nekoč ga je na mezincu nosil njegov oče, pred nekaj leti pa ga je Naumov podedoval.

View this post on Instagram

Nastop, ki je ganil dvorano

Ko je glasba utihnila, je pokleknil in pogledal proti nebu. Tudi občinstvo ni ostalo ravnodušno – dvorano je napolnil dolg aplavz, gledalci pa so mu namenili stoječe ovacije, poroča CBS News. Čeprav ni sodil med glavne favorite za medaljo, je 24-letni Američan odpeljal eno svojih najboljših kratkih voženj v karieri. Program je začel s štirikratnim salhovom, nadaljeval s trojnim akslom in kombinacijo trojni lutz–trojni toe loop.

Ob zaključku skladbe Nokturno št. 20 skladatelja Frédérica Chopina je pokleknil na led, pogledal proti nebu in staršema v ruščini in angleščini namenil besede: »Poglejta, kaj nam je uspelo!« Nato je izvlekel še fotografijo sebe kot majhnega dečka, ko je prvič stal na ledu s svojima staršema, in jo pokazal gledalcem in svetu. 

View this post on Instagram

Preplavljen s čustvi in podporo občinstva

Po nastopu je priznal, da ga je preplavilo več čustev hkrati: »Nisem vedel, ali bom jokal, se smejal ali se nasmehnil, lahko sem le pogledal proti njima. In res, še vedno ne morem verjeti, kaj se je pravkar zgodilo. Mislim, da bom potreboval nekaj ur ali morda celo tednov, da bom to dojel.«

Ob koncu programa so v dvorani zaplapolale ameriške zastave. Poseben transparent z napisom »Tomorrow's Champions«, v slovenščini Jutrišnji prvaki, je nosil tudi znak drsalnega kluba iz Bostona, kjer sta njegova starša ustanovila šolo drsanja, ki jo danes vodi on sam, piše AP. Ob pogledu na podporo občinstva je dejal: »Rad vas imam!«

Pot skozi temo

V tednih po tragediji je doživljal globoko stisko. »Iskreno povedano, želel sem samo obležati in zgniti.« Kljub temu je našel moč, da se vrne na led. Odločitev, da izpolni olimpijske sanje, ki so jih negovali skupaj s staršema, mu je dala nov smisel. Januarja je na ameriškem prvenstvu osvojil tretje mesto in si praktično zagotovil olimpijski nastop.

V pogovoru za Associated Press je spregovoril tudi o bolečini in smislu, ki ga skuša najti v preizkušnji: »Mislim, da v življenju obstajajo težki trenutki. Toda prav v teh težkih časih in ob tej zgodbi, o kateri govorimo, je še vedno privilegij, da jo lahko delimo,« je dejal. »Moja želja je, da jo delim s čim več ljudmi, saj si moja starša zaslužita vse priznanje in pohvalo – brez njiju me tukaj ne bi bilo. Hkrati pa želim navdihniti druge športnike ali ljudi nasploh, da vedo: pot obstaja. Ne glede na vse, pot obstaja.«