Zapri
Iskanje

Omejitve za »tridentinsko mašo«

Za vas piše:
Rok Blažič
Objava: 21. 07. 2021 / 10:43
Oznake: Cerkev, Maša, Papež
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 21.07.2021 / 10:49
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Omejitve za »tridentinsko mašo«

Omejitve za »tridentinsko mašo«
Papež je vrnil odločanje o obhajanju tradicionalne latinske maše v roke škofov, poziva k enotnosti obreda. FOTO: Wikipedija.
Papež Frančišek je 16. julija izdal apostolsko pismo motu proprio z naslovom Traditionis custodes (Varuhi izročila) o rabi rimskega bogoslužja pred prenovo leta 1970.

V njem naslavlja vprašanje izredne oblike rimskega obreda, to je obhajanja maše po t. i. tridentinskem obredu. Ta je bil v veljavi pred liturgično reformo po 2. vatikanskem koncilu, pogosto pa ga imenujejo kar »latinska maša«, ker se obhaja v latinskem jeziku (toda tudi maše po novem obredu so lahko v latinščini). 

Papež je v dokumentu določil, da lahko po tem obredu duhovniki mašujejo le z dovoljenjem krajevnega škofa. Škof je prav tako pristojen, da določi kraj in čas obhajanja teh maš (te ne smejo biti v župnijski cerkvi) ter imenuje duhovnika za pastoralno oskrbo skupnosti vernikov, ki si to želijo. 

Papež je določil še, da škofje ne smejo več potrjevati novih skupnosti na osnovi starega obreda, obstoječe pa je treba preverjati, ali imajo dejansko korist za duhovno rast vernikov.

Poskusi ohranjanja edinosti

S tem je papež Frančišek ukinil veljavnost motu propria Summorum Pontificum Benedikta XVI., ki je omogočil širšo uporabo starega misala, in vzpostavil dve obliki rimskega obreda (redno, prenovljeno in izredno, tridentinsko). 

Novi dokument je jasen, da je prenovljeno bogoslužje edini izraz rimskega obreda. Prošnje po ohranitvi starega obreda so se pojavile kmalu po liturgičnih reformah, ki so sledile 2. vatikanskemu koncilu, predvsem v Angliji, Franciji, Švici, Nemčiji in ZDA. 

Korak dalje pa je naredila Bratovščina svetega Pija X. pod vodstvom škofa Marcela Lefebvra, ki je sčasoma prelomila občestvo s Katoliško cerkvijo. Da bi odpravila razkol, sta papeža sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. tradicionalističnim skupnostim odprla možnost obhajanja tridentinske maše po misalu Janeza XXIII. iz leta 1962, pod pogojem, da priznavajo veljavnost novega obreda. 

Papež Frančišek je v spremnem pismu škofom razložil, zakaj spreminja odločitev predhodnikov: »Priložnost ... da bi znova vzpostavili edinost cerkvenega telesa v spoštovanju različnih bogoslužnih občutljivosti, je bila uporabljena za povečevanje oddaljenosti, utrjevanje razlik in ustvarjanje nasprotij.«

»Strankarske« zlorabe bogoslužja

Papež je ta sklep potegnil iz vprašalnikov, ki so jih poslali škofom po vsem svetu, kjer se je pokazalo, da je tradicionalni obred pogosto tesno povezan z zavračanjem liturgične prenove in 2. vatikanskega koncila. Obenem je papež opozoril tudi na zlorabe »ustvarjalnosti« v novem obredu, ki se pogosto ne obhaja zvesto po predpisih misala. 

Škofe je pozval, naj si prizadevajo za vrnitev k enotni obliki obhajanja maše in pri tem skrbijo za zvestobo bogoslužnim predpisom. 

Novi dokument ne ukinja tradicionalne latinske maše, toda predvsem prepoved potrjevanja novih skupnosti kaže na težnjo, da bi ta izredna oblika maše sčasoma izzvenela.

Ukrep je široko odmeval po katoliškem svetu, predvsem v državah, kjer je stara oblika bogoslužja bolj razširjena. Pierangelo Sequeri je za Avvenire zapisal, da je konec razmišljanja, da lahko »vsakdo izbira 'svojega' papeža, 'svoj' obred, 'svoj' katekizem«. 

Po drugi strani je ameriški liturgik Gregory DiPippo dokument označil za krut in trdosrčen ter je prepričan, da bo še bolj razdelil katoliške skupnosti.

Nujen ukrep ali krivica?

Joseph Shaw, predsednik Društva za latinsko mašo v Angliji in Walesu, je izjavil: »Splošna negativna sodba izredne oblike in skupnosti, ki jo obhajajo, se zdi povsem nezaslužena.« 

Opozoril je, da bo številne pregnala v naročje skupnosti, ki niso v občestvu s Cerkvijo. Toda nekateri so prepričani, da te skupnosti že zdaj delujejo kot »vzporedna Cerkev«. 

Francoski duhovnik Erwan de Kermenguy je na Facebooku tako zapisal, da »preveč mladih tradicionalistov misli, da maša v francoščini ni prava maša«. »Najzvestejši bodo trpeli,« zaključuje, »ker so bili resnično zvesti Rimu v njim dragi obliki bogoslužja. Toda plačujejo ceno neposlušnosti drugih ...« 

Zac Davis je v reviji America opisal svojo izkušnjo s tradicionalno latinsko mašo, ki ga je očarala s spoštovanjem do svetega in lepoto bogoslužja, a ga je to navdalo tudi z aroganco in prepričanjem, da je na neki način »boljša« od novega obreda: »Imamo veliko razlogov, da imamo radi latinsko mašo, toda glede na to, da je očitno postala razlog needinosti in mržnje v Cerkvi, moramo poiskati njene darove drugje.« 

Drugače meni kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je za The Catholic Thing zapisal: »Zdi se preprosto krivično, da se odpravi obhajanje bogoslužij po 'starem' obredu zgolj zato, ker to privlači nekatere težavne ljudi.«


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (30/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh