»Na prvem srečanju Oražnovcev vseh generacij v Kostanjevici oktobra 1998 smo obljubili, da bomo s prispevki o svojem življenju v Oražnovem domu napisali knjigo, s katero bomo stanovalke in stanovalci obeh domov počastili spomin na našega dobrotnika dr. Ivana Oražna (1869–1821). Do uresničitve te obljube ni prišlo prav kmalu, a je knjiga izšla pravzaprav v idealnem času, ob stoletnici vselitve prvih študentov v Oražnov dijaški dom na Wolfovi. V teh sto letih je šlo skozi oba Oražnova domova, na Wolfovi in na Dolenjki, več kot 1.500 stanovalcev, kasnejših zdravnic in zdravnikov, ki so zaslužni za zdravstvo v Sloveniji, nekateri pa so slovensko medicino ponesli tudi v svet,« je v knjigi Oražnovci ob stoletnici vselitve zapisal njen urednik prof. dr. Stane Repše.

Spomini predvojnih Oražnovcev in od šestdesetih let 20. stoletja pa do danes

V domu so ob srečanju Oražnovcev vseh generacij leta 2021 želeli po navdihu knjige Oražnovci. Utrinki iz življenja v Oražnovih domovih iz leta 2009, ki sta jo uredila Oražnovca Jure Klanjšček in Luka Roškar, napisati zgodbe še iz zadnjih 20 let. Na začetku je bilo mišljeno, da bi bila to knjižica z nekaj deset stranmi. Ko jim to do srečanja ni uspelo, so v Kostanjevici povprašali, ali bi bil kdo pripravljen sodelovati. Vključil se je Stane Repše in tako je nastala knjiga, ki je zdaj izšla ter obsega 361 strani. Ta se spominja predvojnih Oražnovcev in beleži spomine od šestdesetih let 20. stoletja pa (skoraj) do danes.

Oražnov dijaški dom na Wolfovi v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Zahvala Oražnovcem na dobrotnika dr. Ivana Oražna

Prebivalci doma se zahvaljujejo Oražnovcem, da ohranjajo spomin na dobrotnika dr. Ivana Oražna in na Oražnov dom. Še posebej so za knjigo spominov oziroma ohranjanje zgodb Oražnovcev zaslužni Jure Klanjšček, doc. dr. Luka Roškar in prof. dr. Stane Repše. Izid knjiga so omogočili Medicinska fakulteta oziroma njen dekan prof. dr. Igor Švab in predsednik kuratorija prof. dr. Miroslav Petrovec. Brez njihove finančne in tehnične podpore te knjige ne bi bilo.

Beletrina, Oražnovci – prelistaj knjigoUrednik knjige Oražnovci prof. dr. Stane Repše. Vir: Beletrina

Priznani upokojeni kirurg in nekdanji redni profesor na Medicinski fakulteti

Urednik knjige dr. Stane Repše (1940) je priznani upokojeni kirurg, nekdanji redni profesor na Medicinski fakulteti ter predstojnik Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo v UKC Ljubljana (2002–2009). Številna dodatna izobraževanja je opravil na klinikah v več evropskih mestih. Je avtor več kot 250 strokovnih in znanstvenih člankov ter številnih drugih prispevkov v strokovnih knjigah. Za svoje delo je prejel več častnih priznanj v različnih strokovnih društvih doma in v tujini, med drugim je leta 1984 postal častni občan občine Sevnica. Na svoji bogati karierni poti se je ukvarjal predvsem s kirurgijo malignomov prebavil, leta 1990 pa je naredil prvi multiorganski odvzem in prvo transplantacijo trebušne slinavke pri nas. Pri Beletrini so leta 2025 izdali njegovo knjigo Ko sem te rabila, te nikoli ni bilo. Avtobiografija nekega kirurga.

Dr. Janez Eržen: Tihota ni utihnila

Janez Eržen

V knjigi so pod naslovom Tihota ni utihnila objavili tudi pričevanje prof. dr. Janeza Eržena, torakalnega kirurga, ki je bil v Oražnovem dijaškem domu na Wolfovi v letih od 1964 do 1968. Takole je napisal (str. 152–155). Wystan Hugh Auden: Vse, kar mi je ostalo, je beseda, da z njo razgalim zavozlano laž.

Po šestdesetih letih je težko pisati spomine. Spomin sčasoma postane nezanesljiv in luknjičav. Pa vendar. Nekatere stvari so utrjene in ugnezdene za vedno ter dozorijo. Živimo v spominu in za spomin in naše duhovno življenje ni nič drugega kot napor našega spomina. Navadno so zapisi spominov iz študentskih let polni pretiravanj, legend, hudomušnih, veselih in junaških zgodb, ki pa prikažejo le površni, obrobni, nepomembni del resničnega življenja. Ni pravih besed. Pogosto je nepotrebno lažno obujanje dobrih starih časov, kar pa žal največkrat pomeni le slab spomin. Nekatere misli in spoznanja presegajo namen spominskega zapisa študentske dobe v Oražnovem domu. Namenoma. O tem je treba namreč spregovoriti tudi na drugačen način.

Kljub grozovitemu zločinu in pošastnem plesu zmagovalcev

Za koga in zakaj naj bo torej pričujoči zapis? Za molčečo množico vseh tistih, ki se dolgo ali nikoli niso v življenju znašli, a so obdržali svoje dostojanstvo. Nekateri nismo mogli dojeti duše velikega preobrata in se nismo znali prilagoditi in sprejeti tolikšnega oskrunjenja kraljestva resnice in pravice. Že takoj po koncu vojne smo potomci južnotirolskih priseljencev v zgornjem delu Selške doline doživeli maščevanje in ropanje zmagovalcev, vedeli za pravo resnico grdote novega reda in naše osvobodilne borbe, za dogodke med vojno in po njej, ki so usodno do dandanes zaznamovali naše ljudi in narod. Ko se je prevelika večina strinjala in sodelovala z novim redom in ga odobravala, kljub grozovitemu zločinu in pošastnem plesu zmagovalcev, ki se ga bodo v kočevskem gozdu še dolgo spominjali tudi kamni in drevesa. V takih okoliščinah nastane zapis, ko besede niso ugodne in marsikomu niso všečne. So pa resnične. Bil je to čas splošne amnezije, ki se je je oprijela velika množica, ker to pomirja vest in zmanjšuje sram. Če slediš svoji vesti in dostojanstvu in očarljivosti resnice, pa je drugače. Nasprotovati ni bilo mogoče odkrito. Venomer se je bilo treba sramotno pretvarjati, da je tudi tvoj ta njihov svet in se podrejati zločincem. Nekateri otroci se nikoli nismo opomogli od povojnega razdejanja in strahu, ki smo ga doživeli neposredno ali v zamolčani in prikriti obliki. Ko so se vsi spreminjali, sprejemali novosti in se prilagajali, je le redkokdo ostal zvest vrednotam, iz katerih je zrastel, ne glede na to, da je bilo to zanj neugodno.

Oražnov dijaški dom na Wolfovi v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Ni več doma, staršev, bratov in sester, vsakodnevnega dela, molitve

Na začetku študija se v novem položaju dolgo nisem znašel. Daljši čas sem potreboval, da sem kamne, ki so bili razmetani, ponovno zbral. Kako naj se torej v takem znajde reven kmečki fant s hribov iz Selške doline, ko pride na študij medicine v mesto? Nenadna bistvena sprememba življenja v vseh stvareh ... Ni več doma, staršev, bratov in sester, vsakodnevnega dela, molitve. Drugi ljudje, drugačen ritem vsakdanjika, drugačni zvoki, drugačne barve in vonj, spremenjena dež in veter. Prevladujoči duh in surovost na novo ustvarjenega človeka z naprednimi nazori, ki se je odrekel spominu. Tisti, ki smo že v otroštvu bili seznanjeni z zločinom nad našimi ljudmi, smo umolknili in se umaknili. Bali smo se, toda nismo se prestrašili in sram nas je bilo, da bi sodelovali. Tudi sošolcem se je bilo treba izmikati. Toda kako prikriti tako aristokratsko držo, kako braniti svoj skrivni namen. Vedno moraš biti pozoren, kajti okrog sebe nimaš samo bedakov.

Vhod v Oražnov dijaški dom na Wolfovi v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Tako smo nastali molčeča množica, ki je bila izločena iz tekme

Molk in umik v povprečnost na vseh področjih je bila pot, da si se izognil vsiljevanju aktivistom naprednih nazorov, da nisi postal sumljiv pri zavračanju snubljenja in da so te pustili pri miru. Tako smo nastali molčeča množica, ki je bila izločena iz tekme. Kdor je temu odkrito nasprotoval, se je izpostavljal nevarnosti. Bes zmagovalcev je bil uperjen predvsem proti nekaterim navadam in ustanovam, ki sem jim pripadal. Vladal je duh novega reda, z množičnim pojavljanjem novih besed in pojmov, ki so zamegljevali vse. Govor je postal nemogoč. Kaj lahko storiš, da ne podležeš nasilju absurda in prostaštva, ki je bil prisoten vsepovsod in nenehno. Umolkneš in se umakneš. Osupljivo je bilo tudi to, da je to vznemirjalo in motilo le malo ljudi.

Zdaj tudi vem, kaj me je predvsem reševalo pred notranjim razpadom. S seboj sem prinesel blagoslov in dar družinske dediščine ter genetski spomin našega rodu. Očeta, bogaboječega, hribovskega kmečkega garača in poštenjaka, in južnotirolsko sončno toploto in dobrosrčnost matere. Meni je naključje, da sem živel v Oražnovem domu, omogočilo, da sem lahko študiral in končal študij medicine. Torej velika zahvala dobrotniku dr. Oražnu, brez njega bi bilo to težko, če ne nemogoče.

Oražnov dijaški dom na Wolfovi v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Brucovski krst, nasilno prostaški dogodek, ki je presegel meje dostojnosti in dobrega okusa

Oražnovci smo bili posebna skupina študentov medicine in stomatologije, ki nas je združevalo in opredeljevalo prav bivanje v Oražnovem domu. Ta posebnost je ostala za vedno. Zame je v tedanjem času to bila edina skupina sovrstnikov, med katero se je dalo dihati. Bili smo presajeni v mesto, podobni po vrednotah ter miselni in socialni plati. Kmečkega ali delavskega porekla iz celotne Slovenije pa tudi drugih republik. Vsi smo se držali določenih pravil in navad, čeprav niso bila nikjer zapisana. Za bruce pa so bila ta pravila drugačna, dokler z brucovskim krstom nisi postal pravi Oražnovec. Kdor ni prejel brucovskega krsta, ki je žal včasih, odvisno od stopnje sadizma in domišljije bruc majorja, ki je vodil obred, postal nasilno prostaški dogodek, ki je presegel meje dostojnosti in dobrega okusa. Brucovanja se nisem nikoli udeleževal ali pri tem sodeloval. O takem brucovanju je znana zgodba, ki je po grobem izživljanju nad brucem nekaterim vzbudila dolgotrajen sram in nelagodje. Naj povem, da je ta bruc kasneje napravil zavidljivo kariero in bil ugleden zdravnik na Kliniki za interno medicino v Mariboru in na tamkajšnji univerzi.

Oražnov dijaški dom na Wolfovi v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Ves čas študija sem bil pogosto lačen

Ker nisem imel štipendije, sem se preživljal s skromnim študentskim posojilom, ki mi je omogočalo, ob majhnih stanovanjskih stroških, tudi prehranjevanje. Študentsko posojilo je bila za marsikoga rešitev, da je lahko študiral. Odplačevanje posojila je bilo ugodno, odvisno od študijskega uspeha. Pomagala pa je tudi tedanja visoka inflacija. Ne vem za druge kolege, a meni ga ni bilo treba vračati. Ves čas študija sem bil pogosto lačen. S sostanovalcem Jernejem Markežem sva izmenjaje enkrat na dan v zložljivi posodi prinesla hrano iz Ljudske kuhinje, kjer je bila najcenejša. Le na dan, ko smo dobili študentsko posojilo, sva si v restavraciji Emona privoščila čevapčiče in pivo. O Jerneju še to. Neko zimo sva smučala na Vršiču. Treba je bilo prečiti zasneženo strmino, kjer je bilo zelo nevarno, da sproživa plaz. Jaz sem starejši, je rekel Jernej,
in se spustil ... Tak prijatelj je bil Jernej.

Rad se spominjam življenja in kolegov v Oražnovem domu, brez grenkobe in zamere do kogar koli in do vseh. Zato še enkrat iskrena hvala našemu velikemu dobrotniku dr. Ivanu Oražnu.

Spominska plošča velikemu dobrotniku dr. Ivanu Oražnu ob vhodu v Oražnov dijaški dom na Wolfovi v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

1/6