Celo v tem primeru, ko v dogajanje niso bili vpleteni domobranci, ampak »le« partizani in okupatorski Nemci, le s težavo lahko govorimo o kakšnem »NOB«. Partizani so bili pač vojska komunistov, to je vojska revolucije. To pa je bil uničevalni projekt, v katerem se ni gledalo ne na posledice ne na žrtve.

Zato je bilo med drugo svetovno vojno takšnih primerov, kot je bil v Orehovici pod Trojanami, nešteto. Čim bolj, ko so ljudje trpeli, tembolj so se komunisti utrjevali na poti na oblast. Napad iz zasede na Nemce, potem umik, čemur je sledil povračilni ukrep s streljanjem t. i. talcev ali požig vasi, je bil eden od sprevrženih načinov komunistov, da so s strahospoštovanjem zavladali nad Slovenci.

Partizansko ropanje revnih kmetov

Celjska Mohorjeva družba je izdala odlično knjigo spominov Antona Urankarja z naslovom Zamolčane. V njej je opisal, koliko so pretrpeli hribovski kmetje v Zasavju, ko so jih stalno obiskovali lačni partizani in jim jemali vse po vrsti. Revno kmečko prebivalstvo so dobesedno izropali. Urankar je bil tudi kot mlad fant priča partizanskemu napadu na nemški avto v Orehovici in potem nemškemu povračilnemu ukrepu, uničenju nedolžne vasi.

V vsaki pravni državi bi bila takšna dejanja, kot so bili tovrstni povsem neodgovorni partizanski napadi iz zasede na okupatorja, ki so povzročili strašna maščevanja nad nemočnimi in nedolžnimi ljudmi, razpoznani kot zavržna dejanja, njihovi akterji bi bili obsojeni, dogodkov pa bi se spominjali s spominskimi prireditvami, ne pa s čaščenjem zločincev, kar v tej Sloveniji počnemo že 80 let.

Pričevanje Antona Urankarja o Orehovici

Takole se je spominjal Anton Urankar: Z vasjo Orehovica so me usodno povezali dogodki med drugo svetovno vojno. Ti so se začeli odvijati v sredo popoldne, 17. maja 1944. S kolesom sem se tistega dne odpeljal h krojaču. Hiši smo rekli pri Kočarju. Ne vem, ali je to njihov pravi priimek. Hiša je bila bolj na samem, še danes je tam, nasproti pobočja Jazem, kjer je speljana cesta iz Trojan proti Izlakam.

Mimo kmetije Priman sem se peljal po stezi ob po­toku in ne po cesti, ki je vodila tik ob domačiji. Steza je bila krajša in brez klanca. Tako sem se z veliko sreče izognil dogajanju na kmetiji, kjer so tekle priprave za napad in so partizani v zasedi že čakali na nemški avto. Oziral sem se med vožnjo tudi proti Primanovi domačiji, vendar nisem opazil nič nenavadnega. Zato sem brezskrbno nadaljeval vožnjo proti svojemu cilju. Morda sem celo načrtoval, da se na povratku oglasim pri teti in si privoščim kakšen priboljšek, ki mi ga je vedno namenila, če sem se oglasil. To je bila rojstna domačija moje matere, kjer sta takrat živela gospodarica teta Jožefa in njen sin Janko.

Partizanski »napad«, potem umik

Ko sem se vračal od krojača, bilo je okrog druge ure popoldne, sem na cesti v Jazmah zagledal nemški osebni avto, ki je vozil s Trojan proti Orehovici. Otroška radovednost me je gnala in pohitel sem, da bi ga lahko videl. Avto je vozil zgoraj po cesti, jaz pa sem hitel spodaj po kolovozu. Videl sem ga in ga med vožnjo s kolesom spremljal. Bil pa sem prepočasen, zato ga nisem ujel in avto je že odpeljal mimo.

Vozil sem za njim, vendar ga nisem mogel dohitevati, izginil je za drevesi ob potoku. Malo pred znamenjem pod kmetijo Vovk pa je zaropotalo. Močno streljanje se je slišalo od Primanove kmetije.

Ustavil sem se, pograbil kolo in jo ubral po bregu proti Vovkovi kmetiji in naprej mimo Ribča, Košnika in Gričarja nazaj na cesto ter se tako izognil kraju dogodka.

Sredi hriba sem se za trenutek ustavil in pogledal nazaj v dolino proti Primanovi kmetiji. Tam sem videl goreč avto in dim ter visokega moškega s klobukom, ki je hodil okrog avta. Kasneje, ko sem bil že višje, pa sem videl skupino partizanov, ki se je v gosjem redu umikala proti kmetiji Golčnik.

Komunistični režim je po vojni ruševine na kraju uničevanja spremenil v »spomenik« – da bi prikril svojo odgovornost za zločin. Foto: Ivo Žajdela

Iz zasede so ubili štiri Nemce

V vojaškem avtu naj bi bil častnik s štirimi vojaki. V spopadu /ni šlo za spopad, ampak za umor iz zasede/ so bili ubiti na nemški strani častnik in trije vojaki, enega pa so partizani ujeli in odvedli s seboj. Eden od vojakov je bil ustreljen na kraju napada v avtu, častnik in dva vojaka pa na begu proti kmetiji Jakun ob potoku Orehovica.

Preostala nemška enota pa naj bi šla s Trojan po obronkih Koloraške rebri nad kmetijama Lukman in Golčnik. Ustavili so se v gostilni pri Mosarju in se obnašali, kot da se ni nič posebnega zgodilo. Ker sem jaz bežal po nasprotnem bregu, so me videli in so me zato zasliševali. Hoteli so vedeti, kaj sem videl. Ena od prisotnih žensk jim je povedala, da sem jaz tisti, ki je bežal. Mnogokrat sem se vprašal, zakaj je to storila. Še danes imam pred sabo prizor, kako prijazno govori s častnikom in kaže proti meni. Zasliševanje pa se je dobro izteklo, najbrž tudi zato, ker sem jim svojo zgodbo lahko povedal kar v nemščini. Lahko pa bi bilo tudi drugače in bi se moje življenje s tem dogodkom končalo, morda celo v plamenih v Orehovici. Star sem bil enajst let. O človeški neprevidnosti, ki bi bila lahko zame tedaj nadvse pogubna, ne bom razpredal naprej. Ustreljeni častnik je bil tudi poveljnik posadke na Izlakah in v tej vlogi je sodeloval pri prijetju mojega očeta.

Napad je izvedel oddelek Šlandrove brigade in to v sredo 17. maja, sam zločin pa se je zgodil naslednji dan v četrtek na praznik vnebohoda, to je 18. maja pozno zvečer.

Priprave na uničenje vasi

Na dan napada na domačiji Priman ni bilo nikogar doma. Teta Jožefa in njen sin Janko sta šla že zgodaj zjutraj na sodišče v Celje zaradi prepisa posestva in sta se vrnila domov šele pozno zvečer, ko na domačiji ni bilo več nemške enote, ki je iz Trojan prišla na kraj spopada.

Naslednji dan pozno popoldne se je moj bratranec Janko vračal iz Zagorja. Ko se je peljal mimo šole, kjer je bila nemška posadka, so ga vojaki prepoznali in ga odpeljali v pisarno na zaslišanje. Zasliševalec mu je očital, da ni prijavil »banditov«. Nič mu ni pomagal izgovor, da ga ni bilo doma. Zaprl ga je v prostor pod stopniščem in zaklenil vrata.

S ključem »francozom«, ki ga je imel pri sebi, mu je čez kakšne pol ure uspelo nasilno odpreti vrata, se povzpeti na hodnik in po stopnišču oditi proti izhodu. Pred izhodom je srečal dva vojaka, ki pa ga nista videla, ko so ga zaprli. Kolo je bilo še prislonjeno k ograji pri izhodu, zato se je pognal na kolo in odpeljal mimo večjega števila vojakov, ki so bili pred gostilno Hribar, skoraj nasproti šole.

Težke trenutke je doživljal, preden se je skril za prvi ovinek. Srečno se je pripeljal domov, napolnil nahrbtnik in odšel v partizane. Svoji mami je naročil, naj gre takoj k nam v Podlipovico. Pred njegovim povratkom sva bila pri njej tudi midva s teto Mihaelo in sva jo prepričevala, naj se umakne in pride k nam. Tako nama je naročila moja mama. Teta Jožefa z nama ni hotela iti in je obljubila, da bo kasneje sama prišla. Nikoli več je nisem videl.

Partizani so iz zasede ustrelili štiri Nemce, ti pa so požgali hiše in v njih šestnajst nedolžnih ljudi. Foto: Ivo Žajdela

Požgali so tri domačije: pri Primanu, Jakunu in Sopotniku

Tega usodnega prazničnega večera, na dan vnebo­hoda 18. maja 1944, je nebo nad Orehovico silovito in živo rumeno zažarelo. Sloneli smo pri odprtih oknih v hiši, mama, teta Mihaela, moja sestra in jaz. Jokali smo in molili ter upali, da je teta Jožefa še pravočasno zapustila dom in se umaknila h kakemu sosedu ali pa v gozd. Mislili smo, da gori le pri Primanu, dejansko pa so gorele tri domačije: pri Primanu, Jakunu in Sopotniku. V domovih so zgoreli živi ljudje. Strašna nesreča in strašen zločin.

Naslednji dan smo šli otroci po cesti mimo ruševin, ki so ostale od hiš in drugih gospodarskih poslopij. Iz njih se je še vedno kadilo. Bilo je megleno dopoldne. Gledali smo le s ceste, pogoriščem se pa nismo upali približati. Pri Priman pa sem jaz skočil za hišo, vendar o teti nisem videl nobenih sledi.

Za teto Jožefo tedaj nismo vedeli, ali ji je uspelo pobegniti ali pa je končala v plamenih. Zato sem čez nekaj dni ponovno šel h Priman in takrat sem s praga za svinjskim kotlom ugledal truplo, ki ga prejšnjikrat ni bilo, črno in brez oblačil. Nisem se upal bliže, hitro sem zapustil pogorišče in odhitel po cesti proti domu. Še enkrat sem čez nekaj dni šel na pogorišče in tetino truplo je bilo še zmeraj tam, le da je bilo tedaj delno zakrito z razbitinami svinjskega kotla, ki so ga najbrž »esesovci« razstrelili in tako hoteli prikriti truplo.

Ena od učenk je umrla v plamenih

Po vojni je sin Janko tetino truplo našel zakopano v zelenjavnem vrtu ob hiši in z verigo na nogah. Po domnevah sosedov, pa tudi naših, se je teta v noči požiga še pravočasno umaknila v gozd, ko pa se je kasneje vrnila na pogorišče, so jo ustrelili. A to se ni zgodilo do naslednjega dopoldneva, saj takrat jaz njenega trupla še nisem opazil, ampak šele pozneje.

Moj vrstnik, kakšno leto mlajši, mi je povedal, da je ena njegovih sošolk nemški učiteljici, ko je ta vprašala, kje je ena od učenk, ki je manjkala pri pouku, odgovorila: »Sie ist im Feuer gestorben!«, po slovensko: »Umrla je v plamenih!«

Učiteljica se je obrnila stran od otrok in si z robcem brisala solze, ki so ji tekle po licu. Sošolka je bila stara deset let.

V plamenih sta našla smrt tudi moja vrstnika France Klančišar, pri hiši se je reklo pri Jakun, in Ciril Sopotnik. Med žrtvami je bila tudi ena od Sopotnikovih deklet, ki je delala v trgovini v Zagorju in je bila takrat doma, ker je bil praznik.

Partizani so iz zasede ustrelili štiri Nemce, ti pa so požgali hiše in v njih šestnajst nedolžnih ljudi. Foto: Ivo Žajdela

Zločin, ki je v nas še povečal strah, obup in nemoč

Jakunov France, moj sošolec, je bil močan fant s sve­tlimi lasmi. Imel je sladkorno bolezen. Ko sva z očetom med vojno pri njih orala na njivi pod staro cesto, mi je povedal, da ponoči spije cel štefan, to je dva litra vode. Bil sem v hiši in sem tam na mizi videl tisto steklenico z vodo. Še danes imam pred sabo to sliko. Steklenica je bila posebne oblike in je imela v steklu mehurčke zraka.

Ciril je bil visok, suh in prijazen fant. Nosil je kapo s ščitnikom. Bil je kakšne tri leta starejši od mene. Ob neki priložnosti, ko so starejši odločali o nas mlajših, ne vem več, kaj je bil predmet dogovarjanja, se je zavzel, da so tudi mene uvrstili v izbor. Vidim njegov dobrohoten nasmeh in iskrico zadovoljstva, ki ga je najbrž prešinila, ko je prepoznal, kakšno veselje mi je napravil.

Orehovica zame danes ne pomeni le imena vasi ali poimenovanje krutega zločina, ki smo mu bili priča, ampak je simbol trpljenja slovenskega naroda med drugo svetovno vojno. To je bil strahoten zločin, ki je v nas še povečal strah, obup in nemoč! Kriki nesrečnikov v ognjenih zubljih so se izgubljali v noč in nikogar ni bilo, ki bi jim pomagal. Tega zločina, mi, ki smo ga doživeli, ne bomo nikoli preboleli in nikoli razumeli.

Če nas niso mogli zaščititi, bi nas tudi ne smeli izpostavljati

Pravi trpini in junaki smo bili tisti, ki smo morali sovražnika čakati doma in plačevati račune osvobodi­teljev, ki jim za našo varnost ni bilo mar. Če nas niso mogli zaščititi, bi nas tudi ne smeli izpostavljati. Ne samo to, da so nas izpostavljali sovražniku, grozili so nam s smrtjo, če jih bomo prijavili ali kar koli pove­dali Nemcem, čeprav so vedeli, da nam zato z nemške strani grozi izselitev in smrt. To je bila samouničevalna drža, ki ni bila razumna in sprejemljiva. Da bi bili oni zaščiteni, smo morali mi ostati popolnoma nezaščiteni.

Kakšno grožnjo pa bi predstavljalo priznanje Jakuno­vih in Sopotnikovih, da so videli partizane, ki so ubili nemškega vojaka pred njihovima domačijama? Nobene!

Partizani so iz zasede ustrelili štiri Nemce, ti pa so požgali hiše in v njih šestnajst nedolžnih ljudi. Foto: Ivo Žajdela

Navadni ljudje so bili ujetniki groženj in strahu

Iz poročila nemškega častnika v knjigi Uporne Izlake povzemam: »... SS-Sturmmann Kropf Franz je tekel še okoli 150 m do Skerbinčeve kovačnice in smo ga našli, ko je mrtev ležal v potoku s strelom v prsih in glavi. Verjetno so nanj streljali iz kovačnice ali njene neposredne bližine, to je mogoče ugotoviti po sledovih. Ko smo povprašali tukaj živeče ljudi, so ti izjavili, da ni nihče nič slišal o streljanju in nihče videl tolovajev. To je bila laž, ker je Kropf ležal okrog 10 korakov dalje v potoku.«

S tem zanikanjem so si Jakunovi in Sopotnikovi (Skerbinčevi) tako rekoč podpisali smrtno obsodbo. Morda bi se izognili smrti, če bi povedali resnico. Tega si niso upali, saj jim je to preprečevala partizanska grožnja. Vedeli so, da ti ne prizanašajo. Seveda pa je to le moja domneva, vendar verjetna. Upoštevati pa je pri oceni verjetnosti treba tudi dejstvo, da je nemški častnik s svojo ugotovitvijo najbrž skušal tudi omiliti strahotni zločin, ki so ga storili.

V Orehovici so partizani krivi za smrt dvajsetih ljudi

Orehovica je pretresljiv primer za razmišljanje o­ vojnih dogodkih, o trpljenju in o tegobah slovenskega kmeta na podeželju, a tudi o vrednotah osvoboditeljev. Ti so prišli, napadli, zbežali, se pritajili in prepustili prebivalstvo na milost in nemilost nemški vojski. In to naj bi bil odpor v imenu ljudstva. Nimam potrebnega znanja, da bi takemu vojskovanju pripisal pravo ime. Menim pa, da so bila takšna dejanja moralno oporečna, saj so vendar vedeli, da bo sledilo kruto maščevanje. Za smrt štirih nemških vojakov je moralo v Orehovici umreti šestnajst nedolžnih ljudi, tudi otrok, med njimi so bili tudi moji vrstniki.

Orehovica je bila ena od mnogih vasi, ki so jih s pomočjo Nemcev uničili komunistični partizani. Foto: Ivo Žajdela

Varovanje življenj ni bila vrednota partizanov

Ne obdolžujem borcev, ki so izvrševali le povelja in tvegali tudi svoje življenje, ampak vodstvo, ki bi moralo presoditi, da tako visoko razmerje žrtev med nemškimi vojaki in slovenskim prebivalstvom vodi pravzaprav v iztrebljanje slovenskega naroda. To potrjujejo tudi uradni podatki o žrtvah druge svetovne vojne. Velik del žrtev na slovenski strani, tako med borci kot tudi med prebivalstvom, lahko pripišemo nesmiselnim napadom in odločitvam. V splošnem gotovo velja, da je za vse žrtve kriva zasedbena oblast, nemška vojska, vendar dajo nesmiselni napadi slutiti, da za vodstvo osvobodilnega gibanja varovanje življenj, tako borcev kot tudi prebivalstva doma, ni bila vrednota, ki bi jo bilo vredno upoštevati in spoštovati. Kaj takega Angleži doma niso počeli in so svojim ljudem na zasedenih ozemljih prepovedali vsak odpor.

Partizani so vedeli, da se bodo Nemci maščevali

Nemški zločin je bil posledica napada, ki ga je parti­zanska enota izvedla, tako rekoč sredi vasi, v neposredni bližini stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij. Nobenega sprejemljivega opravičila ne poznam za tako nerazumno odločitev. Preostane mi zato le moja do­mneva: poveljnik se je odločil, da enoti zagotovi varen umik in izbrana razmestitev enote je to zagotavljala. O vaščanih pa mu najbrž ni bilo treba razmišljati, kajti bili so samo kmetje.

Odločitev za napad je bila gotovo sprejeta na visokem vodstvenem položaju na osnovi obveščevalnih podatkov in pričakovanj, ki so prihajala iz neposrednega okolja nemške enote na Izlakah. Vsi ti, ki so oblikovali pogoje za tako odločitev, so vedeli, da je to SS enota z mrtvaškimi glavami, ki se bo za svoje izgube kruto maščevala nad prebivalstvom. To so vedeli, vsi smo to vedeli! Ukaz za napad sredi vasi pa so vseeno sprejeli.

Informativna tabla na kraju zločina. Na njej pa o partizanskem zločinu prav nič. Foto: Ivo Žajdela

Prebivalstvo je obsojalo ta napad, vendar smo o tem le šepetali

Nemški zločin v Orehovici se je začel s to odločitvijo in tok dogodkov je tekel od tega trenutka naprej po po­znani izkušnji: napademo, se umaknemo in prepustimo prebivalstvo nemškemu maščevanju. Napad je zato del tega hudega zločina in predstavlja način vojskovanja naših enot še sredi leta 1944, kaže pa tudi na oporeč­nost ukazov in vrednot, ki so usmerjale poveljnike pri njihovih odločitvah.

Prebivalstvo je obsojalo ta napad, vendar smo o tem le šepetali, odkrito in javno o tem nismo nikoli spre­govorili. Vsak namig o sokrivdi za ta zločin bi te lahko uvrstil med izdajalce.

Ne poznam nobenega vojaškega cilja, ki bi lahko opravičil ta napad, predvsem pa samo izvedbo napada sredi vasi. Ostanejo le politični cilji, ki so dovoljevali vodstvu osvobodilnega boja in revolucije tudi žrtvo­vanje nedolžnega prebivalstva. Mučenice in mučeniki v Orehovici so bili žrtve take odločitve, tudi moja teta in moja sošolca Jakunov France ter Sopotnikov Ciril. Tako Anton Urankar v knjigi Zamolčane.

Ljudi zastrašiti in povzročiti strahospoštovanje do komunističnega režima

Anton Urankar je zapisal, da je uničenje Orehovice povzročilo pri ljudeh »strah, obup in nemoč«. Za to je šlo, ves čas vojne in komunistične revolucije. Namen partizanov je bil ljudi zastrašiti in v njih povzročiti strahospoštovanje do komunističnega režima. Z neizmernim nasiljem med vojno in po vojni so Slovence pohabili in še danes, 80 let po dogodkih in 35 let po demokratizaciji jim potomci komunistov razmeroma »uspešno« vladajo.

Ivo Žajdela, Partizansko uničenje Orehovice, Demokracija, 17. 7. 2014

1/8