Origenov Komentar k Visoki pesmi

Komentar k Visoki pesmi je delo antičnega krščanskega filozofa Origena iz Aleksandrije, s katerim skušajo pri založbi kud Logos slovenskemu bralcu ponuditi duhovno bogastvo prvih stoletij krščanstva. Prevedla ga je Neža Gačnik (tudi prevajalka Hieronimove apologije Proti Rufinu in Origenovih Počel), spremno besedo je prispeval Alen Širca. Besedilo je ena od Origenovih številnih razlag svetopisemskih knjig in je verjetno nastalo v Atenah okrog leta 230. Da gre z vrhunski dosežek zgodnjekrščanske razlage Svetega pisma, pričajo tudi Hieronimove besede: »Čeprav je Origen v drugih knjigah presegel vse, je v (razloženi) Visoki pesmi presegel samega sebe.«

V Komentarju lahko občudujemo širino Origenove izobrazbe, globino njegovega duhovnega izkustva in spekulativno svežino. Sloviti mojster alegorične interpretacije Visoko pesem bere na vsaj dveh nivojih – za preprostega bralca je to dramsko zasnovana svatbena pesem, za duhovno zrelejšega pa »Canticum canticorum«, torej »Pesem vseh pesmi«, tretja in najbolj vzvišena izmed pesmi modrega Salomona, ki jo je treba brati z duhovnimi očmi. V erotičnem imaginariju in poročnem značaju pesnitve Origen prepozna osrčje duhovnega stremljenja, najvišjo stopnjo zedinjenosti duše z Bogom. S svojo razlago in branjem pesnitve, ki je v hrepeneči, ljubljeni zaročenki prepoznalo ne le izvoljeno ljudstvo ali Cerkev, temveč slehernikovo dušo, je Origen odločilno zaznamoval nadaljnje ubeseditve mističnih izkustev. Gre za izjemno sodoben vpogled v človekovo duševnost – duša, »usodno« zaznamovana s svojim skrivnostnim Izvorom, je deležna neodtujljivega dostojanstva ter prvobitne lepote in hkrati poslanstva, da to svoje dostojanstvo in lepoto odkriva. Starodavni delfski »spoznaj samega sebe« tako dobi popolnoma drugačne, nove razsežnosti.

Gregor iz Nise

Cerkveni očetje, teologi iz prvih stoletij krščanstva, so pri svojem sistematičnem artikuliranju verske doktrine načenjali tudi splošna filozofska vprašanja. Večkrat so bistroumno analizirali probleme, s katerimi se ukvarja tudi današnja postmoderna misel.
Sveti Gregor iz Nise (pribl. 335–394), »oče očetov«, je v svojem spisu O Mojzesovem življenju postavil temelje krščanske mistične teologije in merodajno izrazil apofatizem, nauk o Božji neizrekljivosti in nespoznavnosti.

Spis je izjemno pomemben tudi za zgodovino evropske filozofije, saj se v njem kaže novo ovrednotenje pojma neskončnosti. Božja nespoznavnost je razlog za nikoli končano napredovanje v duhovnem vzpenjanju. Gre za enega ključnih patrističnih mističnih tekstov. V njem Gregor govori o potovanju duše iz čutnega proti Nadčutnemu, od motrenja vidnega lepega k presežnemu Lepemu, nedoumljivemu Bogu.

V delu O devištvu Gregor piše o smiselnosti vzdržnega meniškega življenja in o razmerju med spolnostjo in duhovno svobodo, ki izhaja iz »deviškosti duše« oziroma nenavezanosti srca. Pri tem analizira človekovo naravo, njegov odnos do smrtnosti in bistvene vidike spolnosti. Spis O devištvu je v današnjem času morda še bolj »protikulturen«, kot je bil v pozni antiki. Gregor, ki je bil sam poročen, v hvalnici devištva s pretanjeno ironijo izrablja nenavaden avtorski položaj za rušenje obstoječih idealov zakona, družine in tudi (površno razumljene) askeze, a obenem ne pušča dvoma o tem, kam v zadnji instanci meri: na hvalnico – s Kristusovim dogodkom razprte – možnosti kontemplativnega življenja, ki presega tako biološke danosti kot družbene konvencije. Obe besedili je prevedel Jan Peršič, ki je tudi avtor spremne besede.

Nemška teologija

Nemška teologija (Theologia Germanica, Theologia Deutsch ali Teutsch) je eden izmed ključnih dokumentov zgodovine evropskega duha. Delo, ki je včasih naslovljeno tudi Knjižica popolnega, je mistagoška razprava poznosrednjeveškega avtorja, ki je deloval na ozemlju današnje Nemčije. Pisec v njej sicer v veliki meri povzema tradicijo, a se po drugi strani kaže tudi kot izviren mislec. Veliki poznavalec zgodovine zahodne duhovnosti Bernhard McGinn sodi, da Nemška teologija »izstopa kot eden izmed najbolj izvirnih mističnih traktatov poznega srednjega veka«.

V predgovoru, ki verjetno izvira izpod peresa drugega (a vsaj na videz dobro informiranega) pisca, beremo, da je bil avtor razprave član nemškega (ali tevtonskega) viteškega reda, »Božji prijatelj«, duhovnik in kustos redovne hiše v Frankfurtu (oziroma v njegovi okolici, Sachsenhausnu). Avtor besedila, namenjenega za meditativno branje, še danes velja za anonimnega.

Besedilo je najverjetneje nastalo v drugi polovici štirinajstega stoletja. Povzema tisočletje in pol visoke krščanske duhovnosti in mišljenja. Pisec se očitno opira na izročilo srednjeveške nemške mistike, zlasti Mojstra Eckharta in Janeza Taulerja – a na tak način, da je besedilo začetnik reformacije Martin Luther lahko razumel kot spis, iz katerega se je – takoj za Svetim pismom in sv. Avguštinom – »največ naučil o Bogu, Kristusu, človeku – in o tem, kako bivajo stvari«.

Luther je sam besedilo objavil dvakrat, leta 1516 in 1518. Traktat srednjeveškega avtorja torej stoji na ključnem razpotju evropske misli, v razcepu in edinosti katoliškega in protestantskega principa; zaradi pomena protestantizma za konstituiranje slovenske književnosti in narodne identitete je izjemno zanimiv tudi za naš kulturni prostor. Nemško teologijo je prevedel in spremno besedo napisal Gorazd Kocijančič.

Pričevalci velikega upanja

Wacław Hryniewicz (1934) je eden najvidnejših sodobnih poljskih teologov, duhovnik, upokojeni profesor Katoliške univerze Janeza Pavla II. v Lublinu, kjer je vodil katedro za pravoslavno teologijo in aktivno sodeloval pri ustanavljanju ter delovanju tamkajšnjega Ekumenskega inštituta. Je izjemen poznavalec pravoslavne religiozne misli in oznanjevalec upanja na vesoljno odrešenje oziroma apokatastazo. Leta 1989 je izšla njegova knjiga Upanje na odrešenje vseh. Od eshatologije strahu k eshatologiji upanja in izzvala ogorčen odziv – očitali so mu vse od zbujanja lažnega upanja do odpadništva od pravih naukov.

V Pričevalcih velikega upanja avtor ob besedilih štirih cerkvenih očetov – Klementa Aleksandrijskega, Origena, Gregorja iz Nise in Izaka Sirskega – obravnava problem narave, trajanja in terapevtske vloge kazni oziroma gehene, prehodnega značaja zla, dinamičnega odnosa med pravičnostjo in milostjo, med univerzalnostjo odrešenja in svobodo razumnih bitij.

Avtorjeve filozofsko-teološke meditacije dokazujejo potrebo po spremembi v načinu eshatološkega mišljenja. Upanje na pomiritev vseh živih bitij in stvarstva kot celote z Bogom, na »ozdravitev« pogubljenih je največji izziv za eshatološki dualizem in njegovo logiko, ki je skozi stoletja prevladovala v krščanstvu, predvsem v njegovi zahodni veji.

Bralca v interpretacijo cerkvenih očetov uvajata dve krajši poglavji: o aktualnosti pričevanj zgodnje Cerkve ter o posebnostih aleksandrijske in sirske eksegeze, knjigo pa sklepa poglavje o teologiji iskanja – iskanja upanja: v Svetem pismu, pri cerkvenih očetih in predvsem v lastnem srcu. Za avtorja krščanstvo ni religija kazni in ustrahovanja, ampak je predvsem parakletična religija – religija nagovora, spodbude in upanja. Prevod in spremna beseda Urša Zabukovec.

Začetki grškega mišljenja

Povod za organizacijo mednarodnega simpozija o predsokratski misli je bil izid slovenskega prevoda Dielz-Kranzove izdaje Fragmentov predsokratikov (2012). V zborniku objavljeni prispevki so bili predstavljeni 20. in 21. oktobra 2013 v prostorih Slovenske Matice v Ljubljani.

Razprave o začetkih zahodne filozofije so v zborniku razdeljene na dva sklopa. Prvi je podnaslovljen Arhaična misel in njeni odmevi v antiki, drugi pa Sodobna recepcija. V prispevkih so obravnavane tudi vzporednice med strukturo arhaičnega in sodobnega filozofskega mišljenja.

Avtorji razprav so Damir Barbarić, Jan Ciglenečki, Milosav Gudović, Mario Kopić, Janko Lozar, Vid Snoj, Petar Šegedin, Boris Šinigoj, Alen Širca, Borut Škodlar, Boris Vezjak, Sonja Weiss, Franci Zore, Ozren Žunec in Igor Žunkovič. Urednika Franci Zore in Jan Ciglenečki sta vse prispevke objavila v izvirnem jeziku. Na začetku zbornika so objavljene pesmi Gorazda Kocijančiča in Milana Dekleve, ki so jih navdihnili arhaični grški misleci in sta jih brala kot uvod v simpozijska dneva.

Eseji Urše Zabukovec

Zbirka Vseživo vsebuje eseje, zapise in kritike, ki jih je avtorica objavljala v letih 2016 in 2017 v spletnih revijah ludliteratura ter airbeletrina, nekaj pa je tudi še ne objavljenih. Literarizirani eseji, ki mestoma mejijo na prozo, obravnavajo širok razpon tem, od literarnih prek političnih do družbenih oziroma splošno življenjskih. Skupni imenovalec zapisov, ki so nastajali ob različnih priložnostih in so včasih vezani na konkretno knjigo, dogodek, prostor ali čas, je avtoričino globoko osebno doživljanje sveta, predvsem človekovega odnosa do bližnjih, samega sebe, starševstva, literature, narave, živali, (smisla) življenja in smrti. Združitev in premišljena razporeditev zapisov razkriva rdečo nit oziroma globljo dimenzijo avtoričine pisave – njeno močno doživljanje skrivnosti in nezapopadljivosti pojavov, kar ji preprečuje, da bi se tudi pri obravnavi najbolj aktualnih družbeno-političnih tem iztekla v abstraktno teoretičnost, idejno kategoričnost ali pa, nasprotno, v hvalnico pluralizma resnic.

Urša Zabukovec (1980, Ljubljana) je leta 2005 je zaključila študij primerjalne književnosti in ruskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, leta 2011 pa je na Jagelonski Univerzi v Krakovu doktorirala iz ruske filologije. Ima status svobodne književne prevajalke; prevaja leposlovje, filozofijo in teorijo iz ruščine (Dostojevski, Gogolj, M. Bahtin, Ju. Lotman, S. Frank, S. Bulgakov, M. Bulgakov, T. Tolstoj, M. Riklin), španščine (J. Carrasco, R. Argullol) in poljščine (W. Hryniewicz) ter iz slovenščine v poljščino. Je avtorica znanstvene monografije Neverbalni Dostojevski (2014). Objavlja znanstvene članke doma in v tujini, piše spremne študije, eseje in kritiške zapise. Za doktorat je leta 2012 prejela nagrado Poljskega nacionalnega centra za kulturo, za svoje prevajalsko delo pa Sovretovo nagrado (2017).