Nadškof Gänswein je bil z Benediktom XVI. povezan od leta 1995, ko je bil imenovan za sodelavca Kongregacije za nauk vere. Od Benediktove izvolitve za papeža leta 2005 do njegovega presenetljivega odstopa leta 2013 in v zadnjih letih, ki jih je zaslužni papež preživel v samostanu Mater Ecclesiae v Vatikanskih vrtovih, pa je bil 66-letni nemški nadškof Benediktov osebni tajnik in zaslužnega papeža smo v javnosti zelo redko videli brez njegovega pomočnika.

Zadnja leta Benedikta XVI. so bila posvečena predvsem molitvi.

Nadškof Gänswein je imel edinstven vpogled v zadnja leta Benedikta XVI., ki so bila po njegovih besedah posvečena predvsem molitvi. Zaslužni papež je namreč v nasprotju z lastnimi pričakovanji dočakal visoko starost. Sprva je bil prepričan, da mu bo dobri Bog po odstopu s papeškega položaja namenil še kakšno leto življenja. Verjetno nihče ni bil bolj presenečen kot on sam, ko se je »eno leto« izkazalo za skoraj deset let.

Brez strahu pred smrtjo

Proti koncu je bil seveda telesno zelo šibak, zelo slaboten, toda njegov um je bil hvala Bogu jasen kot vedno. Precej boleče je bilo, da je njegov glas postajal vedno tišji in šibkejši: vse življenje je bil namreč odvisen od uporabe svojega glasu, s starostjo pa je to orodje postopoma izgubljal.

Zaslužni papež nikoli ni govoril o strahu pred smrtjo. Vedno je govoril o Gospodu, o svojem upanju, da mu bo, ko bo končno stal pred njim, izkazal milost in usmiljenje.

Toda njegov um je bil vedno jasen: bil je miren, zbran, in ljudje, ki so bili vedno ob njem, ki so živeli z njim, so čutili, da je na poti »domov«, da se zemeljska pot zanj končuje. Benedikt XVI. je imel ta konec trdno pred očmi, je pojasnil njegov tajnik. Zaslužni papež po besedah nadškofa Gänsweina nikoli ni govoril o strahu pred smrtjo. Vedno je govoril o Gospodu, o svojem upanju, da mu bo, ko bo končno stal pred njim, izkazal milost in usmiljenje, seveda ob poznavanju njegovih slabosti in grehov, njegovega življenja.

Benedikt XVI. je to, kar je govoril, tudi živel. FOTO: arhiv Družine

Dolgoletno sožitje

Nadškof Gänswein je kardinala Ratzingerja spoznal, ko je postal uslužbenec Kongregacije za nauk vere, kardinal pa je bil takrat prefekt te ustanove. Pozneje je postal kardinalov tajnik in po smrti Janeza Pavla II., ko je bil Joseph Ratzinger izvoljen za njegovega naslednika, je položaj tajnika ohranil. Benedikt XVI. je dlje časa preživel kot zaslužni kakor vladajoči papež.

Benedikt XVI. je bil izjemno blag človek: miren in dobre volje je bil tudi v napornih in zahtevnih razmerah.

Kot pojasnjuje njegov osebni tajnik, je bil Benedikt XVI. izjemno blag človek: miren in dobre volje je bil tudi v napornih in zahtevnih razmerah. Zbranosti ni nikoli izgubil, nikoli mu niso popustili živci, ampak ravno nasprotno, opisuje nadškof Gänswein: pred večji izziv je bil postavljen, bolj umirjeno je deloval. Vse to je seveda zelo dobro in blagodejno vplivalo na ljudi okoli njega, tako na zaposlene kot na druge cerkvene dostojanstvenike.

Ponižno sprejemanje Božje volje

Zadnja stvar, ki si jo je kardinal Ratzinger želel, je bilo to, da bi pri 78 letih postal papež, tako nadškof Gänswein. Toda svojo vlogo je sprejel, videl je, da je to Božja volja, in je prevzel zahtevno nalogo. Nekaj časa je potreboval, da se je otresel začetne negotovosti, saj so ga po izvolitvi na papeški položaj televizijske kamere in fotografi spremljali na vsakem koraku, zasebno življenje zanj ni bilo več mogoče.

Toda po besedah osebnega tajnika je Benedikt XVI. trdno zaupal v Božjo pomoč, prepričan je bil, da mu bo Bog naklonil darove, ki so mu manjkali in jih je v tistem trenutku potreboval; zaupal je, da bo s svojimi naravnimi darovi, pa tudi z Božjo pomočjo, lahko opravljal zaupano mu službo in jo vodil tako, da bo res v korist vesoljni Cerkvi in njenim vernikom.

Besede, ki jih je izgovarjal profesor Ratzinger, škof Ratzinger, nadškof in kardinal Ratzinger ali papež Benedikt, niso bile nekaj naučenega, del njegove službe, temveč »meso njegovega mesa«, njegove lastne izkušnje.

Kako je nemški papež živel svojo vero

Kot v pogovoru spominja nadškof Gänswein, so Benediktu XVI. vero posredovali starši, na zelo naraven, zelo običajen način, in ta je imela nanj zelo močan vpliv. Kar je prejel od staršev in pozneje od svojih učiteljev, duhovnih učiteljev, je nato poglabljal v svojem življenju, predvsem s študijem, pa tudi s predavanji. In vse, kar je tako poglobil, je postalo njegovo lastno življenje v veri.

Nadškof je vedno imel vtis, in gotovo ni bil edini, da besede, ki jih je izgovarjal profesor Ratzinger, škof Ratzinger, nadškof in kardinal Ratzinger ali papež Benedikt, niso bile nekaj naučenega, del njegove službe, temveč »meso njegovega mesa«, njegove lastne izkušnje. Govoril je o tem, v kar je trdno verjel in kar je želel posredovati drugim, da bi plamen vere prenesel na vse vernike in poskrbel, da bi močno gorel.

Najpomembnejše je, da je Bog vedno na prvem mestu. Najprej moramo iskati Božje kraljestvo, vse drugo nam bo dano naknadno.

Na vseh svojih položajih je našel tudi čas za molitev in tišino, saj človek vedno najde potreben čas za stvari, ki se mu zdijo resnično pomembne. Pri Benediktu XVI. to ni bil zgolj čas, ki bi mu morda ostal, temveč čas, ki ga je načrtoval v okviru svojega dne. Nadškof Gänswein se spominja, da so vedno imeli določen čas za molitev: ta je bil nedotakljiv. Benedikt XVI. je rad poudaril: »Najpomembnejše je, da je Bog vedno na prvem mestu. Najprej moramo iskati Božje kraljestvo, vse drugo nam bo dano naknadno.«

Guido Reni: Sveti Jožef. FOTO: arhiv Družine

Najljubši svetnik

Najljubši svetnik Benedikta XVI. je bil sveti Jožef, njegov krstni zavetnik, kmalu sta se mu pridružila še sveti Avguštin in sveti Bonaventura. To pa zato, je pojasnil nadškof Gänswein, ker je ti dve veliki osebnosti Cerkve zelo intenzivno preučeval in videl, kako sta obogatili njegovo duhovno in intelektualno življenje.

Benedikta XVI. je nagovarjala tudi mati Terezija, ki je preprosto živela evangelij, poznala pa sta se tudi osebno.

Med ženskami je bila na prvem mestu Božja Mati Marija, za njo pa še sveta Terezija Avilska, ki je bila s svojo intelektualno in duhovno močjo ter trdnostjo izjemna pričevalka za vero, kar je Benedikta XVI. zelo navduševalo. Pri srcu pa mu je bila tudi sveta Terezija Deteta Jezusa.

Med sodobnejšimi ga je nagovarjala mati Terezija, ki je preprosto živela evangelij, in to je bilo za Benedikta XVI. odločilnega pomena. Mater Terezijo je poznal tudi osebno: spoznal jo je leta 1978 na katoliških dnevih v nemškem Freiburgu.

Kako je Joseph Ratzinger oblikoval Cerkev

V mašnem nagovoru, ki je ob prevzemu papeške službe zaznamovala začetek njegovega pontifikata, je Benedikt XVI. poudaril, da nima posebnega programa, temveč da želi zgolj oznanjati Božjo voljo in se v skladu z njo soočati z izzivi našega časa. Po mnenju nadškofa Gänsweina mu program niti ne bi bil v pretirano pomoč, saj so se takrat dogodki premikali z neznansko hitrostjo, tudi v težkih razmerah.

Najboljše »orožje« Benedikta XVI. je bila beseda: z njo je znal resnično ravnati, z njo je znal navdušiti ljudi in napolniti njihova srca.

Ena njegovih največjih prednosti je bila, da se je znal temu prilagajati: hitro je zaznaval težave in vedel je, da je treba nanje odgovoriti z odgovorom vere: ne le z odgovorom, ki ima tako rekoč teološko podlago, ampak z odgovorom, ki gre globlje, izhaja iz same vere, je teološko utemeljen in tudi prepričljiv. Njegovo najboljše »orožje« je bila torej beseda: z njo je znal resnično ravnati, z njo je znal navdušiti ljudi in napolniti njihova srca.

Največji izzivi pontifikata

Od vsega začetka je bilo jasno, tako nadškof Gänswein, da je največji izziv Benediktovega pontifikata »relativizem«, češ, da katoliška vera ni dovolj strpna do drugih prepričanj znotraj samega krščanstva, da ni dovolj strpna do drugih religij. To seveda ne drži. Strpnost pomeni, da vsakogar resno vzamemo v njegovi veri, v njegovih prepričanjih, in ga sprejmemo, ne pomeni pa, da potem preprosto razvrednotimo svojo lastno vero, v katero smo prepričani, vero, ki smo jo prejeli, da bi jo posredovali naprej.

Oznanjevanje Boga je bilo v središču Benediktovega pontifikata.

Pozneje se je nepričakovano, vendar zelo silovito pojavilo vprašanje zlorab. Pri tem izzivu je odigral pomembno vlogo že kot kardinal, ko so prva poročila o zlorabah prišla iz Združenih držav Amerike. Kardinal Ratzinger se je tega lotil skrajno odločno, čeprav je moral ob tem premagati določen odpor od znotraj. Ni bilo preprosto, vendar se je s tem izzivom spoprijel zelo dobro in pogumno, kar se je pozneje izkazalo za koristno tudi v njegovem pontifikatu.

Najpomembnejša tema pa je bila zanj vedno vera v Boga, središče, okoli katerega so se razvijali njegovo pridiganje, papeževanje in papeška služba. Zato je bilo oznanjevanje Boga v središču njegovega pontifikata.

Na svetovnem dnevu mladih v Nemčiji leta 2005. FOTO: Vatican Media

Ali je bil papež Benedikt srečen?

Po besedah nadškofa Gänsweina je bil Benedikt XVI. v svojem življenju »izpolnjen«: bil je človek, ki ga je to, kar je počel, resnično izpolnjevalo. Odločil se je, da bo svoje življenje posvetil duhovništvu, njegov prvi poklic, njegova prva ljubezen, pa je bilo poučevanje, in zato je postal profesor.

Dejstvo, da je postal papež, je bilo resnično zadnje, kar je Joseph Ratzinger pričakoval ali želel, toda kljub temu je nalogo ponižno sprejel.

Pozneje je bil imenovan za škofa in nazadnje je prišel v Rim: vse to je bilo v skladu z njegovo naravo, njegovo intelektualno strukturo. Dejstvo, da je postal papež, pa je bilo resnično zadnje, kar je pričakoval ali želel, toda kljub temu je nalogo ponižno sprejel in tudi pri tem je nazadnje čutil izpolnitev, saj se je vedno, na vsakem položaju, daroval v celoti, vedno je posredoval iz sebe.

Zgled za takšno držo je prejel v svoji družini: vedno je le z ljubeznijo in velikim spoštovanjem govoril o tem, kar so storili njegovi starši, zlasti za svoje tri otroke. Njegov oče je bil policist, niso imeli veliko denarja, pa vendar so imeli vsi otroci zelo dobro izobrazbo, čeprav je bila ta takrat izjemno draga. Resnično odločilen pa je bil zgled vere staršev Ratzinger.

Človek z odličnim smislom za humor

Nadškof Gänswein je na koncu pogovora še povedal, da je imel Benedikt XVI. odličen smisel za humor. Všeč mu je bilo, če humor tudi pri težkih vprašanjih ni bil povsem odrinjen, saj je lahko služil kot podlaga in tudi nekakšna odskočna deska, ki stvari spremeni na bolje. Zato je v svoje delo večkrat vnesel kanček humorja, ki bi lahko »razstrupil« stvari.

Po mnenju nadškofa Gänsweina bodo tudi po smrti Benedikta XVI., podobno kot pri Janezu Pavlu II., kmalu sprožili postopek za njegovo beatifikacijo.

Po nadškofovem mnenju bodo tudi po smrti Benedikta XVI., podobno kot pri Janezu Pavlu II., kmalu sprožili postopek za njegovo beatifikacijo.