Kako težko je odpustiti! Zakaj bi sploh moral? Odpuščanje jeodločitev in ne čustvo, torej se ga moramo prej ali slej priučiti. Praktičniseminar na to temo je bil v Osnovni šoli Šmartno pod Šmarno Goro.

Današnja družba je polna ranjenih, zlomljenih in pretrganihodnosov. Če so odnosi slabi, trpi družina, delo, prijateljstva, napredek, rast,komunikacija, kar posledično pripelje do vsesplošnih problemov v družbi.Prekinjeni odnosi nas izčrpavajo, nam jemljejo življenjsko moč in veselje,znajdemo se sredi mnogih stisk, ustvarjajo se novi problemi, zapiramo se vase,se odtujujemo. Kopičijo se zamere. In tukaj se lahko ujamemo v past. Če neodpuščamo, izključujemo možnost sprememb. V čisto fizičnem pogledu se tako prepuščamoin odpiramo nekaterim nevarnim boleznim, poleg tega pa seveda močno vplivamo nadušo in duha, ki se nepočutita svobodno in srečno.

Ko ne odpustimo. smo ranjeni, ranjeni ljudje pa ranijo drugeljudi. Tako pademo v začaran krog... Vsi . se kdaj pa kdaj soočamo s tem, damoramo odpustiti sebi ali drugim, kar zagotovo ni vedno lahko. Zavedati pa semoramo, da odpuščanje ne spremeni preteklosti, niti ne poravna vseh krivic,vendar nam ponuja izhod iz čustvenega ujetništva in nam omogoči novo življenje.

Všeč mi je bila metafora, da je »neodpuščanje« kot kislina,ki nas od znotraj razjeda. Odpuščanje pa je najmočnejša sila za ozdravljenjevsakega odnosa.

Predavateljica je za konec podelila z nami misel PhilipaYanceya: »Ne odpuščamo zato, da bi zadostili nekemu višjemu zakonu, temveč topočnemo zase. Prvi in običajno tudi edini človek, ki ga odpuščanje ozdravi, jetisti, ki odpušča. Ko resnično odpustimo, osvobodimo zapornika in obenem odkrijemo,da smo bili ta zapornik mi.«