Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Otrokovo duševno zdravje mora biti na prvem mestu

Za vas piše:
Mojca Purger
Objava: 12. 02. 2021 / 09:00
Oznake: Družba, Duhovnost
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 17.02.2021 / 05:24
Ustavi predvajanje Nalaganje
Otrokovo duševno zdravje mora biti na prvem mestu

Otrokovo duševno zdravje mora biti na prvem mestu

Pedopsihiatrinja dr. Marija Anderluh o vplivu epidemije na otroke in mlade.

Dr. Marija Anderluh. FOTO: Grega Valančič.


Mladi so v stiski, kažejo podatki raziskav, pa tudi statistika hospitalizacij na oddelku za psihiatrijo Pediatrične klinike v Ljubljani, ki ga vodi dr. Marija Anderluh.

Ker gre za stiske, ki lahko del slovenskih otrok zaznamujejo za vse življenje, smo jo prosili za razlago, kaj se dogaja z mladimi in kako jim lahko pomagamo.

S kakšnimi težavami prihajajo otroci in mladostniki k vam v službo na psihiatrijo na Pediatrični kliniki?

Veliko otrok prihaja k nam v zadnjem času zaradi novonastalih motenj hranjenja, predvsem s hudo podhranjenostjo zaradi anoreksije, nervoze, zaradi depresivne motnje, obupanosti.

Stiske pri nekaterih nastajajo zaradi strahu, kako se bo odvila šolska situacija, ali bodo zmogli, ali bodo uspešni. Veliko otrok, ki prihaja, govori o osamljenosti, o izgubi ritma, zaupanja vase, veliko je tesnobe.

Kateri so znaki, ki lahko pri mladostniku pomenijo alarm, da gre vse skupaj v nepravo smer?

Pri mlajših se lahko depresija kaže kot sprememba vedenja, bodisi umik in velika pasivnost, bodisi vznemirjenost, razdražljivost v odnosih. Velikokrat so sočasno prisotne motnje spanja, zgodnje jutranje bujenje, tesnoba, zaradi katere zvečer dolgo ne morejo zaspati.

Pri malo starejših se obupovanje nad življenjem kaže tudi z negativnim razmišljanjem o samem sebi, nesprejemanjem samega sebe, umikanjem od stikov z vrstniki. Vse to je zdaj v tej pasivnosti, v kateri so otroci, včasih teže prepoznati.

Otroci gredo včasih iz postelje naravnost pred računalnik. Manj je nekih vidnih zahtev, po katerih bi starši lahko prepoznali utrujenost, brezvoljnost, apatičnost.

Starše spodbujamo, da poskušajo vzdrževati redne odnose, družinsko rutino, skupne obroke, kakšne skupne dejavnosti, izlete, vsaj sprehode, kjer bo te spremembe mogoče laže zaznati.

Kam se lahko starši obrnejo, če jih skrbi zaradi počutja njihovega mladostnika?

Zaradi pomanjkanja služb, ki žal še vedno velja za večji del naše države, naj se najprej obrnejo na učitelja, da pridobijo še njegov pogled na otroka: kako sodeluje v šolskih aktivnostih, kako se odziva, kako ga vidijo sošolci. In če se izkaže, da je prišlo do spremembe, naj se obrnejo na zdravnika pediatra, ki bo otroka potem napotil naprej.

Včasih se tudi starši znajdejo v stiski. Kaj naj naredijo takrat, kako naj naravnajo prioritete?

Pomembno je, da je otrokovo počutje in duševno zdravje na prvem mestu. S podobnimi izzivi se zdaj srečujejo mnogi starši, zato je potrebne več tolerance kot sicer. Vidimo, da so družbena omrežja za mladostnike neke vrste izhod v sili, ki jim omogoča ohranjati nujno potrebne odnose z vrstniki.


»Mislim, da je zelo realno, da nas čaka poplava stisk. Zato opozarjamo, da bi bilo treba vsebine o duševnem zdravju vključiti v šole vsaj v prehodnem času vračanja otrok.« FOTO: Pexels.

Še pred enim letom bi nas neznosno skrbelo, če bi bili otroci na njih toliko, kot so sedaj. Bo pa treba to nasloviti, ko bo šolanja na daljavo konec, ta trenutek pa najbrž nima smisla zaostrovati.

Najpomembnejše je ohraniti pozitivne odnose z otroki in se zanimati, kaj na spletu počnejo. Ta trenutek potrebujemo veliko potrpežljivosti in medsebojne podpore.

Bodo posledice šolanja na daljavo in osamitve otrok in mladih po vašem mnenju otroci res nosili vse življenje?

Mislim, da se bo del otrok tega obdobja spominjal s ponosom, da so sodelovali v obvladovanju te epidemije in nanje to ne bo imelo nekih posebnih posledic. Marsikdo bo s podporo šole verjetno tudi nadoknadil zaostanke znanja in se bodo za večino otrok stvari dobro izšle.

Del otrok, ki pa ni zelo majhen, pa bo verjetno imel težave, ki bodo trajale in bodo te otroke zaznamovale. Govorimo o približno 20 odstotkih otrok ali vsakem šestem otroku, ki ima resne težave na področju duševnega zdravja. Za te pa mislimo, da bodo brez dobre podpore in pomoči težko nadoknadili vse, kar se je zgodilo v tem letu.

In če govorimo o vsakem šestem otroku, je to za Slovenijo ogromna množica otrok. Za te otroke nas mora skrbeti in zanje je nujno treba poskrbeti čim prej.

Ali bi rekli, da ima tudi Cerkev kakšno vlogo pri pomoči tem otrokom?

Epidemija je zelo poudarila pomen družine, medsebojnega sodelovanja, pomoči, podpore. Veliko ljudi bo verjetno finančno v težavah, preden se bo vsa situacija razbremenila.

Pomembno vlogo imajo tudi karitativne organizacije znotraj Cerkve. Mislim, da je vsak človek poklican, da stopi korak naprej in da poskuša k sedanjemu trenutku pozitivno prispevati. Vsak lahko v svojem okolju prispeva k okrepitvi upanja.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (07/2021).

Preberite še:
- Računalnik in telefon: gospodarja ali služabnika?
- Kako vzgojiti otroka za trajna prijateljstva?
- Zdrava telesna samopodoba naših otrok
- Kako žalujejo mladi?

Kupi v trgovini

Novo
365 dni z Božjo besedo
Duhovnost
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh