Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

P. Marko Rupnik o Cerkvi papeža Frančiška

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 10. 01. 2018 / 08:36
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:39
Ustavi predvajanje Nalaganje
P. Marko Rupnik o Cerkvi papeža Frančiška

P. Marko Rupnik o Cerkvi papeža Frančiška

V novi številki Družine objavljamo pogovor s p. Markom Ivanom Rupnikom.

Tik pred božičem je vatikanska založba izdala zbirko enajstih knjig s skupnim podnaslovom Teologija na poti s Cerkvijo papeža Frančiška. Med enajstimi teologi, ki vsak s svojega področja teologije – biblične, liturgične, moralne, pastoralne, mariologije … – je tudi Slovenec, jezuit p. Marko Ivan Rupnik. Njegova knjiga o duhovni teologiji ima naslov Po Duhu (Secondo lo Spirito). Celotna zbirka se prevaja v devet svetovnih jezikov, Rupnikova knjiga s področja duhovne teologije z naslovom Po Duhu (Secondo lo Spirito, v italijanščini je že razprodana in bo kmalu zunaj ponatis) bo izšla tudi v slovenščini.

O razlogih za nastanek zbirke p. Rupnik v intervjuju pravi, da je novost v Cerkvi, ki jo prinaša papež Frančišek, jasna. »V zadnjih desetletjih se je teologija oddaljila od konkretnega cerkvenega življenja, postala je nekaj izoliranega, osamljenega. Pomislimo, da smo se celo v duhovniški, redovniški formaciji začeli bolj naslanjati na pomožne znanosti, kot so pedagogika, psihologija, sociologija, kakor na teologijo. To pomeni, da se je teologija zaprla v svoj krog. Mislim, da je zbirka knjig korak k temu, da bi se teologija začela prenavljati, upoštevajoč učiteljstvo papeža Frančiška, da bi pokazali, kaj učiteljstvo danes pomeni za razmišljanje v Cerkvi; kako naj bi naš duhovni in teološki um začela hoditi s Cerkvijo.«

P. Rupnik v intervjuju pravi, da se je s Frančiškom začela druga faza razumevanja in uresničitve vatikanskega cerkvenega zbora in razloži, kje se je »zataknilo«, da sklepi drugega vatikanskega koncila niso bili uresničeni. »Ljudje, ki so na miselni ravni pripravili koncil, so bili ljudje, ki so bili popolnoma predani Cerkvi in so zapustili klasični sholastični način razmišljanja. Sprejeli so moč Duha, ki je segal daleč nazaj, v prvo tisočletje, v dobo cerkvenih očetov; tam so oplodili misel in pokazali nekaj novega v načinu razmišljanja.«

Objavljamo del intervjuja, ki ni v tiskani izdaji Družine:

Morda koga, ki je sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, izpostavite?

p. Rupnik: Nekajkrat sem osebno srečal Henrija de Lubaca. V predkoncilskem času je bil strogo prepovedan teolog. Zakaj? Ker je citiral cerkvene očete. Prepovedali so mu dopisovanje, telefoniranje, maševanje, srečevanje z ljudmi, pridiganje, spovedovanje … Bil je zaprt v sobo, imel je samo radio. Ko pa beremo njegova besedila, se vprašamo, kako je mogoče, da je v tistem času nekdo pisal take stvari. V času, ko še ni bilo interneta, da bi se informacije pretakale, im De Lubac na eni strani po več citatov iz grških, latinskih tekstov; njegovo znanje je nekaj neverjetnega.

Njegov jezuitski predstojnik je pripovedoval, da so nekega dne iz sobe slišali kričanje. Mislili, da se mu je zmešalo, ker ne zdrži več ločenosti od sveta. Odprli so vrata in videli, da vpije od veselja: milanski kardinal Montini je postal papež. To je bil edini človek, ki je imel dovoljenje, da si dopisuje z De Lubacom … In če pogledate spominsko fotografijo ob koncu drugega vatikanskega zbora, poleg papeža Pavla VI. stoji prav Henri de Lubac.

Ko je De Lubac prišel v Vatikan po kardinalski klobuk, je bival v jezuitskem kolegiju, takrat sem bil mlad bogoslovec. Povabili smo ga, da se je ob večerih z nami pogovarjal; bil je preprost človek, prišel je v raztrganem puloverju. Spomnim se, da nam je rekel: »Ko gledam svoje življenje, mislim, da ni bilo dneva, da ne bi ljubil Cerkve!« Zato De Lubacu verjamem! De Lubac je na primer dejal, da je vatikanski koncil Cerkev pripravil, da se ne bo več kregala s svetom, s politiki, kulturniki. Poklicani smo, da svet presenetimo, ne pa da se z njim »tolčemo«.

Zakaj koncil ni bil prenesen v življenje?

Možje na koncilu so prišli z novo, svežo vizijo Cerkve. Desetletja smo na fakultetah poučevali sklepe vatikanskega koncila … in kakšen je sad? Danes imamo generacijo, ki se nostalgično obrača na slabo razumljen tridentinski koncil. To je šokantno. Pet desetletij smo učili vatikanski koncil, formirali generacije duhovnikov, ki pa se prestrašeni pred svetom zaprejo vase in vračajo v nekaj, kar je kulturno zunaj časa. Nekaj je šlo narobe. Če je mlada generacija duhovnikov šibka, se moramo vprašati, kako smo mi predavali, kako smo podajali misel; kako smo sprožili tak učinek, da se mladi duhovniki zapirajo, da se nočejo srečati s sodobnim človekom, s kulturo, problematiko živega človeka. Potem pa pride Frančišek, tih, molčeč človek, ki veliko dela. In ki s simbolnimi gestami in stavki pokaže, da gre zares. /…/

Pravite, da ima papež držo prvega krščanstva, prvi kristjani se niso prepirali s svetom … Frančišku mnogi očitajo, da je »socialni« papež.

Res je, mnogi jemljejo Frančiška kot papeža, ki »propagira socialo«. Vendar to ni res. Papež hoče pokazati, da smo kristjani do sveta ljubeči, kot je bil do nas ljubeč Bog, ko je poslal svojega Sina. Z učlovečenjem je Bog pokazal svojo naravo: nase je prevzel tisto, kar je bilo v svetu najbolj krhkega in grešnega. Kristjani ljubimo človeka v svetu. Katerega? Vse, najbolj pa tiste, ki so najbolj preizkušeni, najbolj ubogi. Zakaj? Ker se je tudi Kristus tem najbolj približal. Drugačno držo ima do kristjanov znotraj Cerkve: da se stalno očiščujemo, prečiščujemo, se očistimo religijskih navad … Mi sprejemamo novo življenje in očiščeni s svojo človečnostjo razodevamo to, kar smo sprejeli od Gospoda. Papež torej uporablja dvojno »taktiko«. Navzven ljubezen do sveta, ljubezen do najbolj preizkušenih, navznoter pa sprejetje novega življenja in stalno prečiščevanje in očiščevanje, da bi bilo čimbolj čisto to, kar je naša vera.

fotografije: Tomaž Celarec

Intervju s patrom Markom Rupnikom o viziji Cerkve s papežem Frančiškom v novi tiskani številki Družine.

Kupi v trgovini

Kako zagovarjati vero brez povzdigovanja glasu
Družbena vprašanja
19,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh