Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

P. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld jasno glede tridentinskega obreda

Za vas piše:
Mojca Purger
Objava: 28. 02. 2023 / 13:34
Oznake: Duhovnost
Čas branja: 11 minut
Nazadnje Posodobljeno: 28.02.2023 / 22:41
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje
P. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld jasno glede tridentinskega obreda
Cistercijan p. Nikolaj je asistent katedre za liturgiko na Teološki fakulteti v Ljubljani in član nacionalne liturgične komisije pri SŠK. FOTO: Tatjana Splichal

P. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld jasno glede tridentinskega obreda

V preteklem tednu je precej pozornosti zbudilo dodatno papeževo navodilo v zvezi z bogoslužjem po predkoncilski obliki. S tem dokumentom je papež Frančišek dopolnil svoje apostolsko pismo (motuproprij) iz julija 2021 Varuhi tradicije (Traditionis custodes).

Da bi nam pojasnil ozadje papeževe ureditve, smo se obrnili na p. dr. Nikolaja Arackija Rosenfelda, ki ga je ljubljanski nadškof Stanislav Zore pooblastil, da enkrat mesečno obhaja sveto mašo, kot jo je predvidel misal iz leta 1962.

Zakaj je bil potreben novi dokument o obhajanju bogoslužja v predkoncilski obliki?

Že 16. julija 2021 je papež Frančišek objavil apostolsko pismo v obliki motuproprija o uporabi rimske liturgije pred liturgično reformo, ki jo je naročil II. vatikanski koncil, z naslovom Traditionis Custodes (Varuhi tradicije). V njem poudarja, da imajo škofje, združeni s papežem, nalogo varovati in braniti izročilo kot enega od virov razodetja. Papežev dokument ni prvi v pokoncilskih letih, ki se ukvarja z vprašanjem liturgične reforme in uporabe liturgičnih knjig izpred koncila. Vsi papeži po II. vatikanskem koncilu so se (sami in preko rimskih dikasterijev) posvetili temu vprašanju. Kar je bilo objavljeno pred dnevi, reskript namreč, kot se imenuje oblika tega kratkega pravnega dokumenta, dodatno določa le, da pristoji izključno Apostolskemu sedežu, oz. Dikasteriju za bogoslužje, v določenih primerih podeljevati spreglede od že objavljenih ureditev v motupropriju Varuhi izročila.

Zakaj je papež Frančišek sploh napisal apostolsko pismo Varuhi tradicije?

Glavni namen je nadaljevati, kot je zapisal papež Frančišek, »nenehno iskanje cerkvenega edinosti« glede »edinega izraza lex orandi (pravila molitve«) rimskega obreda«, ki se izraža v prenovljenih knjigah po bogoslužne prenovi, ki jo je želel II. vatikanski cerkveni zbor. Z motuproprijem, kot s spremljajočim pismom škofom, dodatno pa še z junija 2022 objavljenim apostolskim pismom Božjemu ljudstvu Desiderio desideravi »Srčno sem želel«, papež Frančišek vrača jasnost glede tridentinskega obreda, saj gre namreč za tisto oblika rimskega obreda, ki jo je koncil sklenil prenoviti. Izročilo živi in se predaja z enim samim skupnim obredom »edinim izrazom lex orandi rimskega obreda« (TC 1), ki ga je treba v celoti ceniti. Protislovno je namreč sobivanje različnih in nepovratnih faz rimskega obreda. Motupropij s svojo jasnostjo spodbuja pomiritev, saj potrjuje, da II. vatikanski koncil ni obroben in fakultativen in zato ponavlja sporočilo o njegovi nepovratnosti.

V čem je bil največji problem?

Že sveti Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta s svojimi spregledi glede uporabe misala iz leta 1962 skušala olajšati edinost Cerkve in zbliževanje tistih, ki so iz različnih razlogov navezani na liturgične oblike predhodne koncilu. Toda tak paralelni ritualizem enega Rimskega obreda z nedorečeno paralelno zakonodajo je dodatno ustvaril konflikte. Po trinajstih letih ureditve, ki jo je omogočal motuproprij Benedikta XVI. (ki je sicer napovedal, da bo revizija opravljena v treh letih), so poročila in mnenja škofov o uporabi predkoncilskih knjig pokazala, da se je razdeljenost v Cerkvi povečala in da so stališča mnogih postala bolj radikalna, kar v nekaterih primerih vodi v zavračanje liturgije po njenem običajnem obhajanju in diskvalifikacijo naukov koncila. Ne sprejeti prenovljene oblike rimskega obreda in oklepati se predhodnih oblik dodatno kaže, kakor da bi bile obredne oblike pomembnejša od samega smisla in smotra liturgije. Ko že govorimo o obrednih oblikah, se je dobro zavedati, da so vendarle sredstvo za krščansko življenja, katerega bistvo dobro pojasnjuje stavek svetega Pavla: »Ne živim več jaz, ampak Kristus, ki živi v meni«. Ko Cerkev obhaja zakramente in s tem izpolnjuje Kristusovo zapoved, ta dejanja in celotna liturgija niso dejanja izolirane osebe ali ločene skupine, ampak celotne Cerkve združene z Jezusom Kristusom. Zato je naloga Cerkve, da določa načine in sredstva obhajanja in praznovanja Kristusove skrivnosti.

Ali je mogoče, da bi lahko bila maša, kot jo obhajajo naši župniki po prenovljenih knjigah, v bistvu neveljavna? Na to namreč namigujejo nekateri privrženci tradicionalne latinske maše.

Ne, seveda to ni mogoče. Če v nekaterih primerih morda res prihaja do zlorab takšnih ali drugačnih liturgičnih dejanj in znamenj, je seveda odgovornost škofov, da poskrbijo in zagotovijo, da je liturgično obhajanje vedno primerno in zvesto temu, kar je določeno v liturgičnih knjigah. A kot je nakazano v samem motupropriu, in je v pismu škofom še jasneje in odločneje izrazil papež, so liturgične knjige, ki sta jih objavila in potrdila sveti Pavel VI. in sveti Janez Pavel II. »edini izraz lex orandi rimskega obreda«. K temu papež Frančišek dodaja njegovo lastno trdno odločitev, da razveljavi vse norme, navodila, spreglede in običaje, ki so bili pred tem«, ker želi, da »se ponovno vzpostavi edinost v celotni Cerkvi rimskega obreda«.

Če pogledamo v zgodovino, ugotovimo, da so obredne oblike, zlasti v svojem spremenljivem in kulturi podvrženem delu, bile vedno nekoliko raznovrstne. Različne škofije so imele lastne liturgične knjige. Prav v želji po edinosti in pravovernosti je Cerkev s tridentinskim koncilom želela povsod vzpostaviti eno samo standardno obliko, zato so se že izvajalci naročila tridentinskega koncila odločili za prenovo liturgičnih knjig. Pri tem so se oprli na predhodne. Kar zadeva sveto mašo, je to bil misal rimske kurije, natisnjen že leta 1474. Pristojnost Apostolskega sedeža je namreč, da izdaja tipične izdaje liturgičnih knjig. Pri prenovi po II. vatikanskem koncilu v bistvu ni nič drugače.

P. dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld: Obred je vedno isti in tudi vedno drugačen. FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj smo po II. vatikanskem koncilu prešli na drugačen obred? 

Dejanski vir so Jezusova dejanja in besede, kot so nam jih posredovali apostoli, evangelisti in sveti Pavel (Korinčanom 10). Če so v naslednjih stoletjih bila liturgična besedila in knjige urejene tudi z namenom zagotavljanja pravovernosti in edinosti v Cerkvi, pa moramo vendarle videti, da obred ni isto kot knjiga. Obred je namreč živo izročilo tistih, ki so vero neprekinjeno obhajali v zakramentih in nam jo predali. Zato je obred, čeprav vedno isti, tudi vedno drugačen. Celoto rimskega obreda (pa tudi ambrozijanskega, armenski, carigrajskega, koptskega … ) sestavljajo mnoga dejanja, geste, besede in spevi, disciplina in ureditev liturgičnih časov … Ob rečeh, ki so božjepravnega izvora in zato nespremenljive in neprekinjene skozi zgodovino, kot npr. lomljenje kruha, spremenjenje … so druge, ki so lahko časovno in kulturno pogojene, kot npr. število svetniških godov ali liturgična oblačila ... Te reči pa Cerkev lahko tudi prilagaja v luči evangelija in resnice o Bogu in o človeku.

Koncilski očetje so v želji za prenovo in napredek svetega bogoslužja določila načela, ki so morali prenovo voditi. Na temelju teh načel je bila izvedena prenova knjig, ki je dobila svoj eminenten izraz v Rimskem misalu, ki ga je v tipični izdaji razglasil sv. Pavel VI. kasneje pa revidiral sv. Janez Pavel II. Zato je rimski obred, ki se je skozi stoletja večkrat prilagodil potrebam časa, ne le ohranjen ampak tudi prenovljen v luči izročila. V prenovljenem misalu so vse bistvene prvine rimskega obreda, zlasti Rimski kanon, ki tvori enega njegovih najbolj značilnih elementov in je priča nespremenjenega izročila.

Duhovnik je po novem obrnjen proti ljudstvu in mašuje v domačem jeziku. 

Gotova je bila uvedba domačega jezika v bogoslužje zelo odločilen korak, ki je od koncila naprej pokazal veliko skrb do vseh ljudi, da bi v bogoslužju imeli svoj bolj učinkovit in globlji delež.

Ne da teh želja in poskusov ni bilo že prej. Sv. Ciril in Metod sta v 9. stoletju uvedla ljudski torej staroslovanski jezik v bogoslužje, ki se je trdoživo ohranjalo, žal v zelo omejenih predelih. Toda praviloma se rimskega bogoslužja iz latinščine ni prevajalo. Želje po tem, da bi bili vsaj nekateri deli bogoslužja v ljudskem jeziku, so bile stalno prisotne. Ob tem je zanimivo, da je med zasedanjem II. vatikanskega koncila zadarski škof na oltarju bazilike sv. Petra obhajal mašo po od Rima potrjenem in v skladu s tridentinskim koncilom prenovljenem glagoljaškem misalu v starocerkveni slovanščini. Koncil je, kot vemo, dovolil uporabo ljudskih jezikov v bogoslužju.

Drugo vidno znamenja prenove je usmeritev ali položaj duhovnika (in tabernaklja). Ta sprememba, gotovo tudi zato, ker je najbolj očitna, je značilna točka neresnih napetosti in razhajanj med različnimi občutljivostmi do obredne oblike. Usmerjenost med molitvijo je pravilna takrat, ko smo usmerjeni k Bogu. Edino in starodavno povabilo, ki ga duhovnik glasno izreče, kam naj se v molitvi obrnemo, izražajo čudovite besede: »K višku srca«.

Obhajanje na roko je tudi večkrat kamen spotike, kako je s tem?

Kot je razumeti iz opisov v evangelijih in je samoumevno okoliščinam tistega časa, so apostoli kruh, ki ga je Jezus lomil, sprejeli v svoje roke. O tem načinu govorijo številni cerkveni očetje. Stoletna navada pa je bila, da prejemamo obhajilo na jezik. V obeh primerih je odločilno to, ali smo za prejem pripravljeni. Polemiko, kamen spotike, kot imenujete, je potrebno zelo obžalovati. Ni koristna, ni dobra in ni primerna. Kaže, kako pravzaprav kristjani sam prevzvišeni zakrament miru pretvarjamo v spor, v kamen spotike. Obe obliki obhajila sta mogoči, presoja in odgovornost škofov pa je, da ju urejajo glede na pastoralne potrebe.

Zdi se nerazumljivo, da so oblike liturgije tako velik predmet spora. 

Krivda za vse, s katerimi se srečuje Cerkev v sodobnem svetu, je po krivici padla na prenovljene obredne oblike, ki bi naj bile vzrok za vse cerkvene težave in preizkušnje. Toda bogoslužje ni le kulturni izraz nekega kraja in časa, četudi izraža tudi to. Bogoslužje ni zgolj manifestacija naših kulturnih vrednot, lepote jezika, pesmi, arhitekturnih dosežkov ... Je veliko več in prav zato, ker je bogoslužje pravzaprav Božje delo, omogoča, da imamo delež ne na opisanih rečeh, ampak na odrešenju, ki ga je Kristus dosegel s trpljenjem, ponižanjem, izpraznjenjem samega sebe in vstajenjem. Božji načrt odrešenja je tak, da bi ljudje pri njem sodelovali, ga razumeli, ga sprejeli. Seveda tudi postopoma, gre namreč za uvajanje v skrivnosti, ki se postopoma razkrivajo duši in vabijo na pot za Gospodom. Zdi se mi dobro, da premišljujemo o Pavlovih besedah: »Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kr 10,16-17).

Božji načrt odrešenja je, da bi ljudje pri njem sodelovali, ga razumeli, ga sprejeli, pravi p. Nikolaj. FOTO: Tatjana Splichal

Nadškof Zore vas je pooblastil za obhajanje tradicionalne latinske mašo mesečno v Stični. Kakšna je izkušnja darovanja tradicionalne latinske maše za vas?

Zame je to dejanje pokorščine škofu, poslušnosti ljudem in ljubezni, ki jo živim v upanju, da bi vernike privedlo vsaj do globlje notranje edinosti. Posvečenost molitvi in liturgiji, ki jo živi naša skupnost, v to upam in zaupam, ponuja okvir, da predkoncilskega bogoslužja ne bi instrumentalizirali za povečevanje razdalj, utrjevanje razlik, gradnjo kontrastov, ki ranijo. Liturgično obhajanje in skrb za bogoslužje ni samo strah pred zlorabami, ki se jim je treba izogniti. Gre bolj za željo po obratu k spoznavanju, kako velik dar je, kar je Kristus izročil svoji Cerkvi - velikonočni dar.

Tako se enkrat na mesec sveta maša po misalu sv. Janeza XXIII. obhaja v Stični. Zahteva nekoliko več priprave. Zahteva pozornost tudi v podrobnostih. Včasih je tiha, kadar pa je petje, pojemo predvidene gregorijanske speve. Sicer pa je v Stični že desetletja ob sobotah darovana maša v latinščini po Misalu Pavla VI. prav tako z gregorijanskim petjem.

Zakaj je med mladimi takšno navdušenje nad tradicionalno latinsko mašo?

Gotovo je razlogov več. Prepričan sem, da se v dobri veri nekateri mladi navdušujejo nad starim, ki pa je za njih vse novo, saj so po naravi iskalci. Ni sicer vedno dovolj očitno, da se lahko kdaj ob tem zapletejo tudi v kakšne zmedene ali celo Cerkvi in evangeliju nasprotne poglede. A v iskrenem iskanju resnice, da se uresničuje obljuba: »Kdor išče ta najde,« končno moramo najti osebo, osebo Jezusa. On je resnica. Zato je prava sposobnost navdušenja in gorečnosti tista navdušenost, ki je nad Gospodom, nad njegovo osebo, nad njegovim življenjem darovanim za druge. Nad njegovim naukom, ki je neizmerno bolj zahteven kot izvežbanost v obrednih oblikah. Spet se spomnim na Pavla, ki je zapisal: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen«  (1 Kor 13,13). Janez pa pojasni: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jz 4,10).

Nalaganje
Nazaj na vrh