Zapri
Iskanje

p. Vladimir Kos: »Pisanje pesmi je zame nuja« (IZ ARHIVA)

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 19. 07. 2022 / 09:12
Oznake: Duhovnik, Kultura, Svet
Čas branja: 13 minut
Nazadnje Posodobljeno: 20.07.2022 / 11:25
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

p. Vladimir Kos: »Pisanje pesmi je zame nuja« (IZ ARHIVA)

p. Vladimir Kos: »Pisanje pesmi je zame nuja« (IZ ARHIVA)
p. Vladimir Kos v Kleklovi knjigarni v Murski Soboti. FOTO: Jože Potrpin
Včeraj je v 99. letu umrl jezuit p. Vladimir Kos, pesnik, teolog, filozof, pisatelj, več kot šest desetletij misijonar na Japonskem, nagrajenec Prešernovega sklada, univerzitetni profesor filozofije na tokijski univerzi Sophia in dobrotnik revnih v tokijskih predmestjih.

Od leta 1995, ko je prvič obiskal v Slovenijo, do leta 2019, ko je bil zadnjič na dopustu v Sloveniji in smo ga kot založba gostili v Kleklovi knjigarni v Murski soboti, smo z njim objavili več pogovorov, založba Družina je izdala več njegovih pesniških zbirk in filozofskih razprav, pogosto se nam je oglašal s pismi in poezijo. 

V spomin objavljamo pogovor iz leta 2010, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.

P. Kos, petinosemdeseta mnoge zazibajo v spomine in otopelost, vi pa ste neprenehoma sredi opravkov in načrtov za prihodnost. Od kod črpate?

Od zgoraj (pokaže na križ na steni). In iz vode (nasmeh). Rad grem plavat v bazen, ko sem v vodi, se počutim star deset let. Ko plavam, dobivam moč, telo se napolni z energijo. Hvala Bogu, res ne čutim let. Preveč dela imam, da bi se ukvarjal še s starostjo. Veste, na Japonskem te ne vprašajo, koliko let imaš, ampak, ali si na razpolago, ali boš naredil to in to ... Japonci ne marajo lenuhov, koliko let ima delaven človek, pa jih ne zanima.

Tri četrtine življenja že živite na Japonskem, Japonce torej dobro poznate. Držijo stereotipi, ki jih Evropejci pregovorno poznamo o njih?

O stereotipih ne razmišljam, med Japonci se preprosto dobro počutim. Bolj mislim na to, kako bi še lahko koristil ljudem, ki me vabijo na župnije, kjer jim lahko razlagam evangelij v japonščini brez naglasa. Če bi si pa lahko izbiral njihove kreposti, ki jih cenim, bi bila na prvem mestu japonska odprtost.

Odprtost tudi za katoliško vero? Mednje ste prišli kot misijonar, jezuit.

Misijonar na Japonskem je nekaj drugega kot na afriških tleh. Pri nas misijonarji ne gradimo vodovodov ali bolnišnic ... Poučeval sem filozofijo na tokijski univerzi, gibal sem se v miselnih krogih. Zame je bila profesorska služba apostolsko delo, se pravi neke vrste priprava na evangelij, kadar in kjer se ljudje z njim lahko srečajo. Moral sem seči do temeljev človeškega razmišljanja in sklepanja. Stik s študenti je misijonarsko delo. Prenekateri so po predavanju prišli k meni in me spraševali, ali res mislim, kar sem razlagal. Čeprav nisem neposredno govoril o veri in Bogu, so čutili, da predavanje vodi tja. Vrata kabineta na univerzi so bila vedno odprta za pogovor tudi po predavanju. Mnogi so se v času študija ali kasneje dali krstiti, precej mojih študentov je v katoliško vero pripeljalo celo družino.

Vladimir Kos se je rodil 2. junija 1924 v Murski Soboti. FOTO: Tatjana Splichal

Vaša prednost je bila, da ste se v nekaj letih naučili japonščino govoriti in pisati.

Že kmalu po prihodu na Japonsko sem ugotovil, da Japonci ne znajo tako temeljito angleščine, da bi lahko z njimi govoril o vsem, kar bi hotel. Namreč če hočeš študentu razlagati filozofijo, moraš z navadnimi besedami povedati, kaj je resnica. Naučene izraze najdejo v knjigi, jaz pa sem jih učil misliti s svojo glavo. Navadnih odgovorov so bili zmožni, a ko smo prišli do globljih vprašanj, se je jezikovno zataknilo. Zato sem predstojnike po enem letu prosil, da bi se šel učit japonščino. Prvi japonski stavek sem povsem jasno razumel po letu in pol – ampak to je bil šele začetek, potem sem se moral navaditi na potrpežljivost, japonščina ni lahek jezik.

Ob dopoldnevih ste se gibali v visokem miselnem svetu, popoldne pa ste šli med cunjarje in pobiralce smeti v tokijska predmestja. Kako ste »preklopili«?

Kot sem že dejal, v življenju izhajam iz priznanja in spoznanja Resnice, zato mi to ne povzroča problemov. Za delo na univerzi sem se moral pripraviti in prav tako za delo med ubogimi. Pol mojega kabineta na univerzi je bilo »skladišče« – zbiral sem obleko in razne gmotne dobrine za najrevnejše. Jezuiti smo imeli zavetišče za sirote in zavržene otroke, moja skrb v tem zavetišču je bila, da seznanjam ljudi, ki imajo denar, z našim delom. 

Pol mojega kabineta na univerzi je bilo »skladišče« – zbiral sem obleko in razne gmotne dobrine za najrevnejše.

Iskal sem priporočilna pisma, kajti brez teh do bogatašev ne prideš. Ko smo zgradili dom za ostarele, je bila to konec devetdesetih let šele druga tovrstna ustanova v ogromnem Tokiu, potreb pa izjemno veliko. Država nam je pri našem socialnem delu sicer pomagala, vendar ne dovolj. Hoteli smo ostati zasebna ustanova, da smo lahko ohranjali krščanskega duha, v podržavljenem to ne bi bilo mogoče.

Kakšno mesto ima katoliška Cerkev?

Od 127 milijonov ljudi je pol mili­jona katoličanov, protestantov malo manj, skupaj kristjanov torej slab milijon. Kljub majhnemu številu pa je vpliv katoličanov izjemno velik, zavzemajo vrhnjo plast družbe. Vsako nedeljo je na državnem radiu pogovor o verah, nas jezuite pogosto vabijo, da odgovarjamo na vprašanja poslušalcev. To so zelo poslušane oddaje. Pri nas iščejo, česar oni nimajo, iščejo krščanske vrednote – in zadnji odgovor je vera, vera v Kristusa, Odrešenika! Vabijo nas tudi v parlament, da povemo – vsem ali posameznikom –, kaj Cerkev misli o določenem vprašanju. Cenjene in iskane so katoliške šole, vrtci, bolnišnice, domovi za ostarele ...

Njihov prevladujoči religiozni okvir je preplet šintoizma z budizmom, pravite ...

Prek 80 odstotkov Japoncev je šintoistov. Verstvo Japonec podeduje, o njem pa komaj kaj ve. Običajno je, da se poročijo v šintoističnem templju, narejenem iz štirih kolov in ponjave, ob pogrebu pa mrliča nesejo v budistični tempelj, mrtvo telo je zanje gnusoba. Zato budistični tempelj v očeh Japonca velja za neke vrste pogrebni zavod. Po obredu truplo spet odnesejo na šintoistični del, duša pa se takoj preseli v deželo božanstev. Šintoisti od malih nog verjamejo, da imajo dušo, zato laže sprejemajo krščanstvo. Ne poznajo pa našega pojma greha, grehu rečejo zmota. Človeško srce po njihovo lahko vedno ostane dobro, ne glede na nesnago – ta je zunaj srca, ne pa srce samo. Od tod njihov odnos do samomora, saj po šintoizmu lahko s samomorom izbrišeš najmanjši madež na svojem imenu in tudi na imenu svoje družine.

Ljubezen do jezika mu je vcepila mama. FOTO: Tatjana Splichal

Ob spoznavanju drugačnega jezika, vere, kulture, filozofije ... pa ste ves čas pisali. Ali je bilo pesnjenje svojevrstna nit s slovenščino?

Ko sem bil še otrok, mi je mama vcepila ljubezen do jezika, pesmi, pripovedi. Učila me je tudi madžarskih pesmi – morda mi je prav znanje madžarščine pomagalo pri učenju japonščine, saj imata jezika isto osnovo. Mamine pesmi in recitacije so me navduševale za umetnost, sploh za literaturo in večkrat sem si rekel: »Ej, fant, če bi tudi jaz kaj takega napisal!« Takrat sem dobil nagib, praksa pa je tista, ki odloča. Zdaj je zame pisanje pesmi nuja – včasih pride misel, beseda sredi noči in me vrže pokonci. Idejo moram zapisati takoj, kakšno kasneje zavržem, vsako pa še dolgo pilim, iščem pravo besedo tudi teden ali več, preden pesem dobi končno obliko.

Pišete na računalnik?

Računalnika sploh ne uporabljam! Pišem na pisalni stroj, največ pa v zvezek. Tukaj notri (pokaže precej zajeten rokovnik na mizi) jih je že za novo zbirko. Ko rokopis prepisujem na pisalni stroj, moram zraven misliti, računalnik pa ti pove vsako napako, ki jo narediš. Pišem, ker moram pisati. Tudi če mi pesmi ne bi objavili, me to ne bi motilo, vseeno bi pisal. V meni je neka sila, da moram upesniti, kar doživim v sebi.

Tudi v japonščini?

Vsako pesem najprej napišem v slovenščini, v besedi svoje matere, šele potem kakšno prelijem v duha japonskega ali angleškega sporazumevanja.

Za človeka, ki je dobršen del življenja preživel v tujini, imate izjemno bogat besedni zaklad!

Če se človek enkrat navadi na tuj jezik in tuje mišljenje, ve, da zato ničesar ne izgubi kot Slovenec, ampak s to sposobnostjo vživljanja v tuj jezik in mišljenje samo marsikaj pridobi. Gibčnost človeškega razuma, prehajanje iz enega jezika v drugega, je treba gojiti. S pesmijo lahko izraziš to, česar v prozi ne moreš. Beseda dobi lep zvok, je izbrana, obenem pa lahko razodene tiste možnosti, ki jih resničnost vsebuje, pa jih proza ali vsakdanje življenje ne more, ne zna ali pa noče izraziti. Šele v pesmi se vse to razmahne in dobiš boljši pojem, tudi slutnjo, kaj vse se skriva za resničnostjo.

Gibčnost človeškega razuma, prehajanje iz enega jezika v drugega, je treba gojiti.

Kaj o vaši poeziji pravijo Japonci?

Saj sploh ne vedo, da pišem pesmi! Nekaj posameznikov sicer sumi, a jih ne spodbujam (nasmeh). Neko jutro je sobrat prišel k meni in me vprašal, ali res pišem pesmi, da je nekaj bral na internetu ...

Pa saj ste poslali svoj haiku na natečajni razpis japonskega dvora!

Poslal sem ga, res, a med 25 tisoč prispelimi ni bil uvrščen v ožji izbor. Prejel sem le tolažilno pismo, da bom lahko sodeloval še kdaj drugič.

Ali potemtakem drži, da lahko dober haiku napiše le Japonec?

Japonce od malih nog vzgajajo, da se morajo obvladati, povsem enako je pri haikuju. Redkobesedni so, haiku jim nekaj pomeni.

Zakaj je za Evropejce haiku tako privlačen?

Napišejo tri vrstice, pa že mislijo, da so pesniki! Pesmi so primitivne, niso klasični haiku ne po osnovi ne po zvočnosti. Dobro, naj pišejo, samo upam, da Japonci tega ne bodo brali. Morda sem preveč kritičen, ampak upam si zavzeti tako stališče, ker vem, kako težko je napisati dobro japonsko izvirno pesem.

Da vi imate občutek za pisanje, vam je povedala že učiteljica v osnovni šoli, kajne?

Tudi to je zasluga moje mame. Oče je bil trgovski potnik, veliko je potoval, mama nam je vsak večer brala pesmi, povesti. Ob tem se mi je bogatil besedni zaklad. Ko smo morali za domačo nalogo v osnovni šoli napisati povest, je bila moja vsa podčrtana z rdečo, učiteljica mi je rekla: »Fant, uči se slovnice, pisati pa znaš!«

Z mamo sta se ločila med okupacijo, stari ste bili osemnajst let ...

... In nikoli več se nisva videla. Prepozno sem se vrnil. Čakala me je dobrih petdeset let, do leta 1994, da bi se še enkrat srečala na tem svetu. Umrla je eno leto, preden sem dobil priložnost za prihod domov.

Rojen sem v Murski Soboti, a šestnajst let smo z družino živeli v Mariboru. Oče je bil med vojno obsojen na smrt, a je bila obsodba v zadnjem trenutku spremenjena v izgnanstvo. Opolnoči, kot v filmu, so prišli na vrata in družino s štirimi otroki odpeljali na železniško postajo, strpali v živinske vagone in odpeljali v Srbijo. Mene ni bilo zraven, dan poprej sem iz Maribora zbežal v Ljubljano. Stanoval sem pri stricu, ki je bil sicer komunist, a temu, da sem obiskoval klasično gimnazijo, ni nasprotoval.

Med šolanjem so vas zajeli fašisti in odpeljali v Gonars. Kakšno spoznanje bi podelili z nami, ko se spomnite tistih časov?

Da je božja previdnost vedno na delu! V taborišču sem videl toliko trpljenja, lakote, bolezni. Ljudje so trpeli – še bolj duhovno kot telesno. Do te preizkušnje sem sanjal, da bom podmorniški kapitan – pa sva spet pri vodi (nasmeh). V Gonarsu pa sem začel premišljevati, da bi postal duhovnik, da bi oznanjal ljudem evangelij, da bi jih tolažil, vlival upanje, jim posredoval moč prek evharistije ... Po vrnitvi sem končal gimnazijo in stopil v bogoslovje. Ob izbruhu revolucije je bil tak pritisk, da nam je bogoslovcem škof Rožman dal po cerkvenem pravu dovoljenje, da se lahko odločimo za »vojsko«. Sam sem brez pomisleka šel k domobrancem. Danes sprevrženo govorijo o tem obdobju! Pozabljajo, da se je domobranska vojska borila za vero, za osvoboditev ozemlja. Komunistični partiji pa ni šlo za drugo kot za revolucijo. Nismo bili pomagači okupatorske vojske, borili smo se proti brezverju, proti komunistični miselnosti, proti nevarni revoluciji, ki je pretila ...

Ob izbruhu revolucije je bil tak pritisk, da nam je bogoslovcem škof Rožman dal po cerkvenem pravu dovoljenje, da se lahko odločimo za »vojsko«.

Večina vaših kolegov je bila z vetrinjskega polja odpeljana na morišča. Kako je vam uspelo pobegniti?

Rešilo me je znanje jezikov! Angleškemu vojaku sem rekel, ko smo šli čez Ljubelj, da bi šel rad v Italijo. Nekaj dni sem bil na vetrinjskem polju, potem pa sem iz celovškega škofijskega dvorca dobil vabilo – tam so mi dali civilno obleko in kolo z naročilom, naj čim prej zbežim, saj so že vedeli, da fante vozijo nazaj v Slovenijo in jih morijo. Na poti do meje so me zajeli angleški vojaki, me naložili v kamion in brez problemov sem se prepeljal mimo titovskega tabora, partizanski stražarji so nas celo pozdravljali. Na meji s Tirolsko so me Angleži pustili v taboru za brezdomce in obsodili na šest mesecev pogojne kazni, če me še enkrat dobijo. Od tam sem s pomočjo tihotapcev, ki so poznali vsako skalo, prišel v Italijo, v begunsko bogoslovje, od tam so me poslali študirat v Rim.

Zakaj ste po končanem študiju odšli na Japonsko?

Mlada japonska jezuitska provinca je imela takrat pravico, da sprejme novince. Zapletlo se je, ker nisem imel nobenega državljanstva. Po posredovanju papeža Pija XII. sem dobil dovoljenje, posebni vatikanski potni list, ki ni dajal državljanstva, bil pa sem lahko na Japonskem, dokler sem hotel. Toda če bi zapustil Japonsko, bi izgubil pravico, da se vrnem, če ne bi pridobil državljanstva katere države, ki jo je Japonska priznavala. To se je zgodilo leta 1993, ko mi je Slovenija vrnila državljanstvo.

V pogovoru z rojaki ob obisku Murske Sobote leta 2019. FOTO: Jože Potrpin

Kako ste v tem času ohranjali stike z domačimi?

Pisali smo si pisma, razglednice. A bilo je nevarno, vse so pregledali. Izmenjavali smo si mnenja o vremenu in jedeh, iz naših dopisovanj se je tajna policija lahko seznanila le s podnebnimi razmerami (smeh). Novice od doma sem bral v Družini, ki sem jo prejemal, in drugih revijah, Mladiki, Ave Mariji ...

Se boste vrnili v Slovenijo?

Japonci cenijo in spoštujejo človeka, ki se odloči, da bo do smrti ostal med njimi.

Pogovarjala se je Ksenja Hočevar

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Kupi v trgovini

Monografije
30,00€ Poglej izdelek: Prvi jezuiti
Nalaganje
Nazaj na vrh