Paddy Kelly je pri dvajsetih imel vse: bogastvo, svetovno slavo in vrsto sijajnih ponudb

Na povabilo Marijanske Vincencijanske mladine je 25. aprila Slovenijo obiskal Paddy Kelly, nekdanji pevec in kitarist The Kelly Family, ki je po vsem svetu zaslovela v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred šestimi leti je vstopil v Skupnost sv. Janeza in dobil redovno ime brat John Paul Mary.

Obisk v polni cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani je bil šele njegov tretji javni nastop po vstopu v samostan, česar so bili organizatorji posebej veseli, saj tedensko dobiva ducate povabil za pričevanja po vsem svetu. Spremljal ga je prior Philip Joseph. Mašo ob začetku srečanja, med katero je igral Stična bend, je daroval Marko Jeromel CM.


„Žal mi je; ne govorim slovensko. Znam reči dober dan, gospa, hvala – basta! Ampak vi me boste naučili. Rad bi se zahvalil ljudem, ki so naju povabili, da sva prišla v to prelepo deželo!“ Po tem uvodnem pozdravu je brat John Paul Mary mladim povedal zgodbo o Paddy Kellyju.

„Bil je član velike, 12 članske pojoče irske družine, ki se je po vsem svetu uveljavila v devetdesetih letih. Njihova slava je dosegla vso Evropo, se razširila do Kitajske, Južne Afrike in je začela osvajati Ameriko. Bil je srce glasbene skupine, ki je prodala več kot 15 milijonov plošč, prejela 48 zlatih in platinastih plošč in ogromno nagrad. Z njihovimi koncerti so napolnili nogometne stadione in njihovo največje občinstvo je štelo 250.000 ljudi. Ko so leta 1996 nastopili na stadionu Bežigrad, se je tam zbralo petintrideset tisoč obiskovalcev, kar je največje občinstvo v Sloveniji na koncertu doslej. Odre so delili z največjimi zvezdami tistega časa in letno obrnili 50 do 60 milijonov evrov. Najstniki so lepili stene svojih sob z njihovimi posterji, prejeli so po tisoč pisem oboževalcev na dan. Ta mladi mož ni mogel iti po ulici, ne da bi ga prepoznali, zato je imel ob sebi vedno telesnega stražarja, potovali pa so v zasebnih letalih.

Zlata kletka
Jeseni 1998 se je z družino preselil v velik grad iz 17. stoletja. To je bila palača z vrtom, ki je imela pristajališče za helikopterje. Njihov novi dom je bila nekdanja hiša za goste nemške vlade, v kateri so prebivali številni predsedniki, ministri, kralji in kraljice. Njihov dom je bil pod 24-urnim nadzorom, saj je bilo pred vhodom vedno nekaj sto oboževalcev, ki so upali na avtogram. Imeli so prvovrstnega zasebnega kuharja, služabnike, vrtnarje in šoferje. Pri dvajsetih letih je ta mladi mož imel vse bogastvo, slavo in moč o katerih mnogi samo sanjajo. Do takrat je verjel, da je njegova sreča in smisel njegovega življenja v tem, da osrečuje druge ljudi. In glasba z njegovo družino je bila velika priložnost za to. Toda začel je spoznavati, da je poslanstvo skozi glasbo omejeno. Gotovo je prinesel veselje in upanje mnogim ljudem, ampak ni mogel potešiti njihove najgloblje žeje po ljubezni in sreči. V sebi se je začel počutiti zelo praznega. Kot da ne bi imel ničesar več, kar bi lahko dal drugim. Pojavile so se zdravstvene težave in njegov ideal o srečnem ljubezenskem življenju se je zlomil, ko sta se razšla z dekletom. Takrat je padel v nekakšno depresijo, osebno krizo, nič več ni vedel, kdo v resnici je. Vse njegove ideje in lažne gotovosti so se izkazale za nerealistične in nezanesljive. Nič ni imelo več smisla. Nihče, ki ga je poznal in nič, kar je imel, niti glasba, ni moglo v resnici potešiti njegove notranje praznine. In takrat se je začelo njegovo globoko iskanje resnice. Začel se je spraševati: če me vse to v resnici ne osrečuje, kaj je potem smisel življenja? Če vse dobrine, ideje in sreča, ki jo lahko ponudi svet, ne morejo potešiti praznine, ki jo izkušam, kdo ali kaj jo lahko? Zakaj obstajam? Za kaj gre? Kdo je za vsem tem? Iskal je tudi svojo resnično identiteto, saj se je zavedal, da bi lahko pomešal svojo umetniško zasebnost, zvezdo, ki je bil in podobo, ki so jo ljudje imeli o njem, s svojim resničnim bistvom. Spet se je spraševal: Kdo v resnici sem? Ali sem kar mislim da sem, ali sem to, kar drugi pravijo in mislijo, da sem? Ali sem to, kar imam, kar si lastim? Je to moja identiteta? Ali sem to kar delam, kar spoznavam? Glasbenik, umetnik? Je to moja identiteta? Ali je v meni nekdo, ki je pred in nad tem, kar imam in kar delam? Od tam so se porajala vprašanja: Od kje v resnici prihajam? Sem zgolj telo ali imam dušo? Kaj je duša in kam gre, ko bom umrl? Kdo mi lahko pove, kdo v resnici sem? Kdo ima resnico in resnične odgovore na moja vprašanja?

Ne naredi tega, ne skoči!
Minilo je več mesecev in opazil je, da nima nobenih pravih prijateljev. Bil je zelo osamljen in je padel v globoko stisko in žalost. Njegova notranja praznina je bila tako velika, da bi raje umrl kot nadaljeval takšno življenje. Iskal je preprosto gumb za STOP, za ves mentalni hrup v njegovi glavi in za vihar teh novih in nepoznanih čustev, ki jih ni znal obvladati. Obup se je začel plaziti v njegove misli in samomor se je kazal kot edini izhod. Neke noči je bila njegova bolečina tako močna in temina tako velika, da je zagrizel v skušnjavo, da bi končal trpljenje, tako, da bi si vzel življenje. Šel je v najvišje nadstropje visoke zgradbe, odprl okno in gledajoč dol za trenutek zastal, v skušnjavi, da skoči. Naenkrat, iz oči v oči s smrtjo, je življenje postalo zelo pomembno. Slišal je, kako mu notranji glas pravi: Zdrži! Ne naredi tega, ne skoči! Splezal je nazaj dol z okna in bridko jokal ter obžaloval ta poskus.

Spoved je odprla nov začetek
Resnično, tam je bil Bog. Tam je bil Bog in mu je dal tisto upanje, ki ga je potreboval. Začel je prebirati Sveto pismo. Vsak dan je prebral nekaj strani evangelijev. Toda zanimalo ga je tudi, kaj imajo povedati druge religije. Zato si je kupil koran in se zbližal z nekim Kitajcem, ki je poznal azijske vere. Toda na nek način se je počutil domače ob branju evangelijev. Jezus se mu je zdel tako živ in ne zgolj zgodba, lik ali nek daljni prerok, ki je svetu prinesel novo moralno modrost; njegove besede so mu govorile danes. Odločil se je, da poišče konkretno pomoč. Ker ni vedel, komu naj zaupa, je šel k profesionalnemu terapevtu in začel s tedensko terapijo, ki je trajala leto in pol. Vedel je, da ni duševno bolan, želel je le nekoga, ki mu lahko plača za uslugo objektivnega poslušanja, da bi prišel do korenine njegovih problemov. Želel je tudi preveriti ali je njegovo zanimanje za Boga samo beg od realnosti ali neka iluzija, v katero je padel. Hotel je dobiti odgovor na vprašanje pomena njegovega obstoja. Nekega dne, se mu je pokazala izjemna priložnost, saj je njihov grad obiskal škof v spremstvu petindvajsetih duhovnikov. Med kosilom se je znašel ob nekem duhovniku in ga spraševal o Bogu, veri in molitvi. Presenečen je bil, ko je videl kakšen mir in sreča vladata v tem človeku, ki iz svetnega pogleda ni imel ničesar v primerjavi z njim. Privlačilo ga je to, kar so izžarevali duhovniki na obisku, ampak tega se ni dalo kupiti z denarjem. Šele kasneje je spoznal, da to, kar jih je prevevalo, ni bilo nekaj, ampak nekdo. Namreč tisti nekdo, ki ga je že spoznal, ko je prebiral evangelije. Prisotnost duhovnika in pogovor z njim je zbudilo v njem željo, da bi se spovedal. V preteklosti je naredil nekaj stvari, ki jih je obžaloval in začutil je potrebo, da bi odložil notranje breme, ki ga je nosil s sabo. Čeprav je bil vzgojen kot katoličan, je zaradi mnogih potovanj in uspešne kariere komaj kaj prakticiral vero. Verjel je, da je Bog nekje zgoraj, ampak ga še ni srečal na zavesten način. Zato si je zapisal duhovnikovo telefonsko številko in ga čez nekaj dni poklical, da sta se dogovorila za srečanje. Kmalu potem je duhovnik prišel v grad, kajti ta mladi mož, ki je bil znana oseba, ni bil navajen hoditi v Cerkev. Po mnogih letih je bil pri spovedi. To je bila neka zelo preprosta izkušnja, pri kateri se iz zunanjega pogleda ni zgodilo nič posebnega, ampak občutil je božje odpuščanje v prisotnosti in besedah duhovnika, ki ga je osvobodilo preteklosti in odprlo nov začetek za prihodnost. Takrat je prvič pomislil, da bi postal duhovnik. Prvič, ker je hotel imeti, kar so imeli oni; ta očiten oseben odgovor na njegovo najglobljo iskanje in željo, ki se je imenoval Jezus. In drugič, ker bi kot duhovnik lahko tudi sam prinašal to osvobajajočo izkušnjo, ki jo je prejel po spovedi, drugim.

Pop-rock zvezdnik na romanje v Lurd in v Medžugorje?
Malo kasneje tistega leta, ko je preklapljal kanale na televiziji, je nekega večera zgolj iz radovednosti obstal pri dokumentarcu o Marijinem romarskem kraju Lurd v Franciji. Na začetku je bil skeptičen do teh prikazovanj in čudežnih ozdravitev. Mislil je, da so takšne stvari za osamljene babice in naivne ljudi, ki verjamejo vse, ne pa za mladega pop-rock zvezdnika. Ampak na neki način, ga je to privlačilo kot magnet. Ni bil star ali invaliden, ampak samomorilne misli niso popolnoma izginile, in do takrat je že razumel, da njegova duša potrebuje ozdravljenje. Neopazno je šel v Lurd in na njegovo presenečenje tam niso bile samo babice, ki bi ves dan molile rožni venec, ampak tudi mladi, ki so imeli radi rock glasbo in so bili oblečeni 'kul', tako kot on. Ampak ti mladi so imeli vero. Zato se je pridružil programu za mlade in po veliko petja, plesa in glasne molitve, je nekega večera prišel kratek trenutek za molitev v tišini. In med tem trenutkom tišine je doživel zelo preprosto izkušnjo Boga. Začutil je diskretno prisotnost nekoga drugega znotraj njega, nekoga, ki ga je do takrat ignoriral in ga ni bil pripravljen priznati. Ta izkušnja je bila podobna tisti pri spovedi nekaj mesecev prej. Bog je resničen! Živ je in resnično obstaja! Ni nekje daleč zgoraj, ampak ga je mogoče doseči osebno. Naenkrat je začutil, kako je globok mir napolnil njegovo notranjo praznino. In vse to je prišlo zahvaljujoč blaženi devici Mariji. Marija je bila tista, ki ga je kot magnet vlekla v Lurd. Spoznal je, da Marija ni nek mit, ki so si ga izmislili kristjani, zaradi katerega lahko človek kupi poceni plastične kipce v trgovinah. Ne, bila je resnična. V Mariji je spoznal živo osebo, mamo, ki je posredovala zanj. In čutil je, da ga je prosila, naj da življenju drugo priložnost, da mu bo pomagala in da z njo ne bo nikoli sam.
Ta mladi mož, ki je bil krščen katoličan, pred tem kakor mnogi ni vedel, da človek lahko z Bogom vzpostavi oseben odnos. Zato je tisti večer naredil dejanje vere in se odločil, da bo dal življenju novo priložnost. Bogu bo dal prvo in najpomembnejše mesto v svojem življenju. Nikoli več ne bo živel po svojih idejah ampak v bo v vsem iskal Božjo voljo.
Kupil je rožni venec in začel moliti nekaj zdravamarij na dan. Najprej tri, potem deset in na koncu cel rožni venec. Kar se je začelo s tremi zdravamarijami, se je po nekaj letih končalo s tremi, štirimi rožnimi venci na dan. Svoj dan je začel z uro molitve pred zajtrkom in potem je molil ostale skrivnosti čez vez dan npr. medtem ko je tekel ali vozil avto. Potreboval je veliko količino molitve na dan, da bi obdržal živ odnos z Bogom. Sredi svojega življenja v glasnem šov biznisu je v svoji notranjosti zgradil celico za Boga. V tistem času je redno preživljal po nekaj dni v samostanih, da bi se v tišini in molitvi, s srcem ob srcu z Bogom, napolnil in poglobil. Menihi so imeli odgovore na njegova številna vprašanja in dvome.
Poleti leta 2000 je poromal v Međugorje, na festival mladih. Srečanje s fra Jozom je bilo odločilno za leta, ki so sledila. Fra Jozo je povzel sporočila Marije iz Međugorja, ko je rekel, da so ta sporočila kot 5 kamnov, s katerimi je David porazil Goljata. Teh pet kamnov je: dnevna molitev in prebiranje sv. Pisma, mesečna spoved, nedeljsko prejemanje evharistije in post ob kruhu in vodi, dvakrat na teden. Tako je šel mladenič nazaj domov, s konkretnimi napotki, kako naj živi in raste v svoji veri, doma in na turnejah, in tako odgovori krščanskemu pozivu k svetosti, sredi sveta, v katerem je bil.

Namesto smrtonosnega okna - vrata v življenje
Kmalu po Međugorju, je skupaj z brati iz Skupnosti sv. Janeza šel na svetovni dan malih v Rim. Takrat je slišal besede papeža Janeza Pavla II: „Ne bojte se biti svetniki novega tisočletja! Če postanete to kar ste, boste ves svet prežareli z ognjem.“ Med svetovnim dnevom mladih, je začutil notranjo potrebo, da bi naredil dejanje vere, s katerim bi svoje življenje v celoti izročil v roke Boga, brez da bi vnaprej vedel, kam ga bo to pripeljalo. To se je odločil, ko je šel skozi vrata v baziliki sv. Petra, ki so bila odprta v jubilejnem letu. Tokrat to ni bilo odprto okno, ki bi vodilo v smrt, ampak vrata, Kristus, ki so vodila v življenje, ki peljejo k Očetu. In tako je, skupaj z dvema milijonoma mladih romarjev, vstopil skozi svetoletna vrata v baziliko in na kolenih, z vsem srcem je ponavljal: Totus tuus; ves sem tvoj. V slepi veri je vse svoje življenje izročil Bogu.

Sprejetje Cerkve
Po svetovnem dnevu mladih v Rimu je začeli obiskovati brate iz skupnosti sv. Janeza, v prizadevanju, da bi našel odgovore na svoja mnoga vprašanja. Vsaj enkrat na leto je poromal v Međugorje in doma ter med turnejami si je prizadeval živeti pet temeljnih kamnov Marijinih sporočil. Dnevno je molil in sedaj ni hodil k maši samo ob nedeljah, ampak štiri do petkrat na teden. Vsak mesec je šel k spovedi, nadaljeval je z dnevnim prebiranjem sv. Pisma in se dvakrat na teden postil ob vodi in kruhu. Ob prebiranju življenjepisov svetnikov je ugotovil, da je v mnogih primerih spovednik,oziroma duhovni oče igral pomembno vlogo na njihovi poti k svetosti. Po nekaj mesecih iskanja je našel ustreznega duhovnika, ki je postal njegov duhovni spremljevalec in mu je pomagal razločevati božjo voljo zanj, ter se izogibati napakam in pastem v duhovnem življenju. Še vedno je imel dvome glede vere in težave s Cerkvijo. Soočil se je s široko razširjeno idejo, da je Cerkev in njeno moralno učenje, staromodno, nekaj iz preteklosti. Namesto, da bi obsojal kristjane in Cerkev od zunaj, je postopoma spoznaval, da moraš biti v Cerkvi, če hočeš resnično razumeti Cerkev. Na podoben način kot pri Cerkvi, je začel spoznavati, da moraš gledati svetnike, če hočeš vedeti, kaj je kristjan. Kljub svojim predsodkom o Cerkvi in kljub tistim kristjanom, ki so ga pohujševali s svojo dvoličnostjo, je čutil, da skozi Cerkev vodi pot do resnice. In močno je želel spoznati, kdo Jezus v resnici je. Hotel je vedeti, ali je Jezus resnično božji sin in posledično Bog. Če je to resnica, jo je hotel poznati in osebno verovati v njo. Do tega trenutka je spoznal zadostno število verodostojnih vernikov, ki so govorili o Jezusu, kot da poznajo nekoga živega. Živega Jezusa in ne zgolj zgodovinskega Jezusa. In vera teh ljudi je bila vidna v njihovih življenjih.

Najbolj resnična resničnost
Nadaljeval je s spraševanjem, iskanjem, s trkanjem, do dneva med letnimi duhovnimi vajami, ko je prejel milost, ki mu je v njegovi veri še vedno manjkala. Nekega jutra, ko je meditiral skrivnost sv. Trojice, je prejel nerazložljivo mistično in čutno izkušnjo, njegov um je bil razsvetljen in srce vžgano od znotraj. Kopal se je v neizmerni količini ljubezni in svetlobe. To ni bil privid s podobami in zvoki, ni videl zunanje podobe Boga, ampak je bilo izkustvo od znotraj. Kakor da je bil v Bogu, v sami trojici, in je videl sebe iz Božje perspektive. Bog Oče, Sin in Sv. Duh so bili v tem trenutku tako resnični. Izkusil je, da je Bog najbolj resnična resničnost od vseh realnosti. To je bil najbolj resničen trenutek v življenju mladeniča do takrat, najbolj svetlo in ljubeče izkustvo, ki ga je kdajkoli doživel. Po tej izkušnji, ni bilo več njegovo srce, ki je govorilo:verujem in njegova glava, ki je govorila: ne verujem. Sedaj je doživel med srcem in glavo harmonijo. Bil je tako napolnjen z radostjo, da je na poti z duhovnih vaj domov po telefonu klical svoje brate in sestre in jim govoril: „Jezus je Bog. To vem, to je resnica! Ne morem razložiti, to ni vprašanje razuma, preprosto verjemite mi. Jezus je Bog!“
Mladenič je spoznal; On je ta! On nima zgolj odgovorov na moja vprašanja, On sam je odgovor. On je alfa in omega, začetek in konec mojega obstoja. On je smisel mojega življenja. V njem moje neskončno iskanje najde svoj konec. V njem moja najgloblja želja najde svoje zadoščenje. V obličju Jezusa vidim svoje resnično obličje, v njem odkrivam svojo najglobljo identiteto. Ta Bog v človeku in človek v Bogu, to človeško božanstvo in božanski človek, beseda v mesu in meso v besedi. Tako narobe razumljen, narobe interpretiran in ne verovan; Jezus Kristus. On je tisti! On je moje življenje!
Ta mladenič je iskal, kdo Jezus resnično je. Sedaj je bil tako prepričan, da je Jezus absolutna resnica in neskončna ljubezen. Ta resnična sreča, ki jo, ne samo on, ampak vsi iščejo, pa če se tega zavedajo ali ne. Mladi mož je takrat bolje razumel vero mučencev, ki so raje umrli, kot da bi zanikali ali zatajili Jezusa in vero mnogih žena in mož, ki so pustili vse, da bi posvetili svoje življenje Bogu. In od tega trenutka je začel resno razmišljati o posvečenem življenju. Do takrat sta bila glasba in delo v središču njegovega življenja. Ampak nekaj je manjkalo. Njegovo srečanje z enim, resničnim in živim Bogom se ga je dotaknilo tako globoko, da mu je preprosto želel popolno pripadati in že sedaj na zemlji živeti predokus življenja, ki bo prišlo.

Bleščeča kariera ali posvečeno življenje?
Toda, kaj se bo zgodilo z njegovo družino in glasbo? Njegova obetavna solo kariera se je šele začela in kaj bo z njegovo željo, da bi se poročil in imel svojo družino? Veliko stvari je govorilo proti tako radikalnemu koraku. Ampak ni mogel zbežati. Spraševal se je, ali je to tisto, čemur pravijo Božji klic. Kajti več kot zunanje okoliščine, milosti in znamenja, ki jih je prejemal, je bila ta nerazložljiva notranja sila, ki ga je privlačila, vlekla. Nek tihi notranji glas mu je govoril: „Pridi, sledi mi!“ Med neko sv. Mašo, ko so verniki molili za nove duhovne poklice, je slišal besede: „Sledi mi!“, Bilo je, kot bi Jezus govoril njemu osebno in kot da bi verniki dejansko molili zanj. Vendar, pa se je zavedal, kako šibak je, in kako nesposoben je takšne spremembe v življenju. Zato je zaupal svojo prihodnost v Božje roke. Molil je: „Oče, naj se ne zgodi moja volja, ampak tvoja.“ Kajti na koncu koncev je bila Božja volja po kateri je hotel živeti.
Nekega dne, po maši v Međugorju, je prejel zadnjo „brco“, ki jo je potreboval, in se končno odločil, za konkreten korak proti posvečenemu življenju. Vedel je, da mora narediti premik od teorije v prakso, da bi lahko v resnici ugotovil, če je to resnično Božji klic. Na pragu velike nove glasbene turneje, medtem,ko so pogodbe s studii v Ameriki in na Japonskem čakale na podpis, je svojo odločitev za posvečeno življenje povedal bratom in sestram.

Dokončna odločitev
Toda kmalu potem, ko je oznanil svojo odločitev, je kot bi padlo z neba, spoznal neko žensko. In zelo hitro se je med njima spletlo trdno prijateljstvo. Z njo je celo lahko delil svojo vero. Skupaj sta molila rožni venec, hodila k maši in na romanja. Bog je bil v srcu njune zveze in najgloblji vir njunega življenja. Že na samem začetku odnosa, ji je povedal svojo željo, da bi se posvetil Bogu. In tako sta skupaj molila, naj se zgodi božja volja. Po približno letu dni, ko sta v njunem odnosu na najlepši možni način izkušala človeško ljubezen, mu je postalo jasno, da nobeno končno bitje ni sposobno potešiti njegove neskončne žeje. Jezus se ga je že tako globoko dotaknil, da tudi, če bi se duhovniki lahko poročili, ni želel imeti razdeljenega srca. V celoti je želel pripadati Njemu. Čeprav je bilo zanjo to zelo težko razumeti, mu je nekega dne rekla: „Če boš tam, kamor želiš iti, srečnejši, kakor z mano, potem pojdi. Bodi svoboden, pustim te.“ Takrat je videl čistost njene ljubezni, saj je bila sposobna darovati svojo osebno srečo za njegovo srečo.
Jezus pravi: „Če imate vero kot gorčično zrno, boste rekli tej gori, prestavi se in se bo premaknila.“ In Bog je dal temu mladeniču vero, da je premaknil to goro, ki je bil on sam, iz šov biznisa v srce Cerkve. In tako je prišel dan, ko se je v življenju tega mladega moža staro poglavje zapiralo in se odpiralo novo, v katerem bo Bog pisal vrstice s svojo besedo, ki živi v duši mladega moža.

Stotero povrnjeno
Vse kar se je zgodilo do takrat ga je pripeljalo do sreče, ki je bila toliko večja kot vse kar je kadarkoli imel v preteklosti.
Jezus pravi: „Vsak, ki zapusti svojo hišo ali brate, ali sestre ali očeta ali mamo, ali svojo zemljo, zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in bo podedoval večno življenje.“ To je resnično. Mladenič je imel enajst bratov in sester, in sedaj, v njegovi novi duhovni družini, ima več kot tisoč bratov in sester. Imel je pet hiš, in sedaj ima petdeset majhnih samostanov po vsem svetu, kamor lahko pride in reče; doma sem. Ampak veliko več kot materialno in kvantitativno stokratno povračilo je Jezus sam, ki se daje. Jezus nam noče dajati samo darov, hoče nam dati samega sebe – darovalca.“

Brat John Paul Mary je pretresljivo pripoved o svoji življenjski zgodbi večkrat prelil v pesem. S kitaro v roki je poslušalce popeljal v molitev, v slavljenje. Po končani pripovedi o njegovi osebni poti, je skupaj s priorjem Philipom Josephom podal še nekaj razmišljanj o Jezusovi ljubezni, na primerih odlomkov iz Janezovega evangelija, ki so vodilo v življenju bratov sv. Janeza. Preden je, po triurnem nagovoru, še vedno skoraj polno cerkev, ob ubranih zvokih kitare popeljal v čaščenje Jezusa v podobi kruha, je vse zbrane še zadnjič spodbudil.

„Če hočemo spremeniti svet in doseči, da postane boljši kraj, moramo začeti spreminjati sebe. Mi moramo biti ta sprememba, ki jo hočemo za svet. V življenju mladega moža smo videli, da denar in slava nista bili pot, ampak samo Jezus je pot. V življenju mladeniča smo videli, kako je bila Marija tista, ki ga je pripeljala k Jezusu, Jezus pa nas pripelje k Očetu. Ne bojmo se biti svetniki novega tisočletja. Postanimo to kar smo in ves svet prežarimo z ognjem, z ognjem Božje ljubezni v človeku, v vsakem izmed nas.“

JERNEJ KASTELEC