7. julija so kritiki sprememb zakona o parlamentarni preiskavi, kot jih želi uveljaviti sedanja oblast, javnosti sporočili, da so zbrali več kot 42.000 overjenih podpisov za razpis referenduma o tej zanje sporni zakonski noveli. Kot je dobro znano, saj so nas o tem promptno obveščali vsi mediji glavnega toka, je bilo motivacijsko geslo za zbiranje podpisov (za razpis referenduma jih je potrebnih 40.000) »Proti uvedbi politične policije!« Ta slogan, ki so ga lansirali iz levičarskih političnih in aktivističnih krogov, je bil torej izredno prepričljiv, po svoje pa tudi izredno poveden. Sklepamo namreč lahko, da je za ljudi, ki so ta slogan sproducirali, in tiste, ki so mu s svojim podpisom sledili, politična policija nekaj skrajno zavržnega, zlobnega, zločinskega, temačnega, zahrbtnega … – skratka nekaj, ob čemer se normalnemu, demokratično čutečemu človeku dobesedno dvigne želodec.

Pustimo na tem mesto ob strani dejansko vsebino zakona, o katerem bomo očitno odločali na jesenskem referendumu, in se posvetimo evidentnemu dejstvu, da je pri pretežno levičarsko in naprednjaško naravnanih sodržavljanih politična policija očitno razumljena kot absolutno in v nobenih okoliščinah dopustno zlo – po cerkveno bi rekli intrinzično zlo (nekaj, kar tako zelo nasprotuje moralnosti, da za to ne obstajajo nikakršne opravičljive izjeme).

In tu trčimo ob svojevrstno protislovje. Isti ljudje iz teh istih krogov so v veliki meri nostalgiki za časi, v katerih je bila politična policija (kot Ozna oz. Udba) ne le hipotetično, temveč še kako realno navzoče zlo, ki je lomilo in zlomilo na tisoče in tisoče življenj; in isti ljudje iz teh istih krogov so občudovalci ljudi, ki so bili dokazani profiterji na račun informacij, ki jim jih je redno in sistematično na mize dostavljala prav vsenavzoča in vsemogoča politična policija, ta zločesti stvor komunističnega totalitarizma.

In prvi med njimi je bil kdo drug kot zadnji partijski šef Milan Kučan, ljubljenec krogov, ki bi radi na referendumu obkrožili »proti« politični policiji. Dokazano je bil, kot je to obsežno v knjigi Milan Kučan in Udba dokumentiral arhivski detektiv Igor Omerza, že takoj od začetka svoje partijske kariere, torej vsaj od leta 1969, med prejemniki udbovskih poročil, namenjenih partijski vrhuški. In to je bil vse do prvih demokratičnih volitev in nastopa Demosove vlade aprila/maja 1990. No, morda je pod roko tudi pozneje dobival kakšne udbovske izcedke, če se malce prepustimo domišljiji in tihi inerciji struktur nekdanjega režima, ki niso izdihnile niti do današnjih dni, kajti: enkrat udbovec – vedno udbovec; enkrat prejemnik udbovskih poročil – vedno …

Kot pokaže Omerzova knjiga, o čemer smo pisali ob njenem izidu, je Kučan preko špicljev, stenskih mikrofonov, telefonskih prisluškovanj, tajnih preiskav in fotografiranj, pregledovanja pošte in še drugih zalezovalskih metod vstopal v življenja ljudi, ki so jih on in njegovi partijski tovariši videli kot sovražnike, v večini primerov pa je šlo za ljudi, ki so si prizadevali za demokracijo, pluralnost, slovensko državnost, versko svobodo … Že hiter pogled v imensko kazalo Omerzove knjige pokaže, da je ovaduški stroj Kučanu serviral informacije tudi o številnih duhovnikih: Antonu Stresu, Francu Perku, Frančku Križniku, Alojziju Šuštarju, Ivanu Štuhecu, Janezu Grilu, Francu Boletu, Rudiju Konciliji, Stanku Leniču, Frideriku Kolšku, Ivanu Merlaku, Dragu Ocvirku … Kučan je lahko vedel vse o vsem – tudi o tem, kaj so se v času umiranja breznožnenega trinoga pogovarjale tajnice v tajništvu revije Ognjišče, saj so bile ozvočene. Ne dvomimo, da je kakšna informacija do njega prikapljala tudi iz uredništva Družine, ki je bilo pod budnim očesom politične policije, verske komisije in drugih partijskih pravovernežev. A celotnega obsega zločinsko pridobljenih informacij, ob katerih se je lahko desetletja naslajal (ne le) Kučan, ne bomo izvedeli nikoli, saj so ljudje iz njegovega kroga poskrbeli za sistematično uničenje udbovskih dokumentov.

Ko imamo danes pred seboj več kot 40.000 pretežno levičarskih podpisov proti politični policiji (med njimi so tudi taki čebinski občudovalci, kot je nekdanja ministrica za kulturo, pa znana osmomarčevska aktivistka, katere dedek je bil, kot pravijo, opuščeni sodelavec Udbe), lahko zatorej malce ironično vzkliknemo: »Končno so spregledali!« In če si dovolimo tudi zajedljiv cinizem: »Za povrh pa so še pljunili v neke modre oči!« Biti dosledno in vedno proti politični policiji namreč pomeni biti dosledno in vedno proti ljudem, ki so tudi v preteklosti zavestno žrli jabolka s tega frdamanega drevesa.

Se bo jesenska predreferendumska kampanja vrtela tudi okoli teh vprašanj? Prav bi že bilo, če želimo biti dosledni!