Papež Benedikt XVI. je imel v soboto, 28. junija, med slovesnimi večernicami v baziliki sv. Pavla izven obzidja daljši in vsebinsko zelo bogat nagovor ob začetku Pavlovega leta. Svoj govor je začel s pomembnim govorniškim vprašanjem: »Kdo je bil torej Pavel?« Papež je odgovoril s Pavlovimi besedami:« Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa v tem mestu. Ob Gamalielovih nogah sem se natančno poučil, kaj veleva postava naših očetov. Bil sem vnet za Boga« (Apd 22,3). Na koncu svoje življenjske poti pa bo dejal: Za to oznanilo sem bil postavljen za učitelja poganov v veri in resnici (prim. 1 Tim 2,7).

Pavlova trditev, da je bil postavljen za učitelja poganov naš pogled bolj kot v preteklost, usmerja v prihodnost, je dejal papež. Nismo zbrani torej, da bi premišljevali o preteklosti, ki je nepovratno minila, ampak hoče Pavel govoriti danes z nami, in z vsemi narodi sveta. Z nami hoče govoriti kot učitelj vere in resnice, iz katerih raste edinost Kristusovih učencev.

Danes se ne sprašujemo, je nadaljeval sveti oče, kdo je bil Pavel, ampak kdo je Pavel? Kaj nam govori v tej uri na začetku Pavlovega leta? Papež je izbral tri besedila iz Nove zaveze, ki odkrivajo duhovno podobo sv. Pavla.

Prvo je, da živi v veri v Božjega Sina, ki me je ljubil in dal samega sebe za mene (Gal 2,20). Vse, kar Pavel dela, izhaja iz tega. Njegova vera je izkušnja, da ga Kristus ljubi na zelo oseben način, je zavest o dejstvu, da se je Kristus soočil s smrtjo ne za nekaj neosebnega, ampak iz ljubezni do njega, Pavla, in ki ga, kot vstali Gospod, vedno ljubi. Iz te izkušnje nato Pavel razvije svoj odnos do resnice. Resnica je bila zanj prevelika vrednota, da bi jo žrtvoval za zunanji uspeh. Resnica, ki jo je izkusil ob vstalem Gospodu, je bila vredna borbe, preganjanja in trpljenja. Toda tisto, kar ga je v notranjosti nagibalo k delovanju, je bilo dejstvo, da ga Kristus ljubi, in želja, da to ljubezen prenese tudi na druge. Temeljne pojme njegovega oznanjevanja je mogoče razumeti le v tej luči. Vzemimo pojem svoboda. Njegova izkušnja, da ga je Kristus ljubil do konca, mu je odprla oči za resnico in mu narekovala, kako naj živi. Pavel je bil svoboden kot človek, ki je ljubljen od Boga in z božjo močjo je bil sposoben ljubiti po božje, kot Bog. Ta ljubezen je zanj »postava, zakon« njegovega življenja in kot taka je tudi svoboda njegovega življenja. On govori in dela, ker ga k temu navaja odgovornost, ki izhaja iz ljubezni. Svoboda in odgovornost sta tukaj neločljivo združeni. Pavel je svoboden, ker živi odgovornost ljubezni in, zato svoboda ni pretveza za samopašnost in sebičnost.

Drugo besedilo je opis Pavlovega spreobrnjenja na poti v Damask. Ko mu Kristus odgovori, da preganja njega, Pavel razume, da sta Kristus in Cerkev eno telo. Cerkev za Pavla ni neko združenje, ki želi ohranjati živ spomin na Kristusa. Cerkev je oseba Jezus Kristus, ki je tudi kot Vstali ostal v »mesu«, v Cerkvi. Pavel je to dejstvo Korinčanom izrazil z besedami: » Ali ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje?« (1 Kor 6,15). Od tod izvira, je dejal sveti oče, vsa Pavlova skrb za edinost Cerkve in edinost med kristjani.

Tretje besedilo, ki daje globok uvid v osebnost sv. Pavla, pa je njegovo priporočilo tik pred smrtjo ljubljenemu učencu Timoteju: «Z Božjo močjo tudi ti trpi za evangelij« (Tim 1,8). Bog je Ananiju povedal, da je Pavel poklican, da ponese njegovo ime med narode in pred kralje: »Jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime« (Apd 9,15). Naročilo, da oznanja evangelij, in poklicanost k trpljenju s Kristusom, sta neločljivo povezana. V svetu, v katerem je laž mogočna, je resnico treba plačati s trpljenjem. Kdor se izmika trpljenju, se izmika življenju in njegovi veličini. Tisti, ki se izmika trpljenju ne more biti služabnik resnice in v službi vere. Ni ljubezni brez trpljenja, brez trpljenja, ki je odpoved sebi, preobrazbi in očiščenju svojega jaza za resnično svobodo. Tam, kjer ni ničesar, za kar bi se splačalo trpeti, tudi življenje zgubi svojo vrednost.

Tako v luči Pavlovih pisem spoznamo, kako se je v njem uresničila preroška napoved Ananiju, da bo moral trpeti za evangelij in za božje ime. Toda njegovo trpljenje ga dela verodostojnega resnice, ki jo je oznanjal, je zaključil papež svoj nagovor sinoči ob odprtju Pavlovega leta.

Po nagovoru papeža Benedikta XVI. je zbrane na kratko nagovoril tudi ekumenski patriarh Bartolomej I.

Polni posebnega veselja, je dejal Patriarh, smo zbrani pri molitvi slovesnih večernic v tem starodavnem in sijajnem svetišču sv. Pavla zunaj obzidja v navzočnosti številnih romarjev iz vsega sveta, ob začetku Pavlovega leta. Pavlovo korenito spreobrnjenje in oznanjevanje je dobesedno pretreslo zgodovino in izklesalo krščansko istovetnost. Ta veliki človek je imel globok vpliv na cerkvene očete, kot je bil sv. Janez Zlatousti na Vzhodu in sv. Avguštin na Zahodu. Čeprav osebno ni nikoli srečal Jezusa iz Nazareta, je sv. Pavel prejel evangelij po razodetju Jezusa Kristusa (Gal 1,11 - 12).

Ta sveti kraj zunaj obzidja je brez dvoma najbolj primeren, da se spominjamo in slavimo moža, ki je vzpostavil povezavo med grškim jezikom in rimsko miselnostjo svojega časa in enkrat za vselej osvobodil krščanstvo vseh miselnih ozkosti in za vedno utrdil katoliške temelje Cerkve. Želimo, da bi bilo Pavlovo življenje in njegova pisma še naprej za vse nas vir navdiha, da bi vsa ljudstva sprejela vero v Kristusa (Rim 16,27), je sinoči zaključil ekumenski patriarh Bartolomej I. svoj nagovor.