Papež Frančišek se je v homiliji ob jubileju bolnikov in zdravstvenih delavcev zgledoval po preroku Izaiju. V pridigi, ki jo je glasno bral nadškof Rino Fisichella, je papež vernike povabil k premišljevanju o položaju Izraelcev v izgnanstvu: »Zdelo se je, da je vse izgubljeno«, je dejal papež. Vendar, je nadaljeval, se je prav v trenutku njihove preizkušnje rodil nov narod. 

Maša za jubilej bolnikov in zdravstvenih delavcev. FOTO: Vatican Media 

Frančišek: »Bog vstopa v naše rane«

Papež je to izkušnjo primerjal z žensko iz dnevnega evangelija, ki je bila obsojena in izobčena zaradi svojih grehov. Njene obtoževalce, pripravljene, da vržejo prvi kamen, je ustavila tiha, a močna Jezusova navzočnost. Rekel ji je: »Pojdi svojo pot. Svobodna si. Rešena si.«  Papež Frančišek ob primerjavi zgodb pravi, da Bog ne čaka, da bo naše življenje popolno, preden poseže vanj. Ravno nasprotno – »Bog vstopa v naše rane. Trka na naša vrata, kljub našemu trpljenju,« je dejal Frančišek.

Bolezen nas uči zaupanja

Ko se je papež nato obrnil k bolnim in vsem, ki jim stojijo ob strani, je priznal, da bolezni pogosto prinašajo globoko trpljenje. »Zaradi tega se lahko počutimo kot ljudje v izgnanstvu … ali kot ženska iz evangelija,« je dejal in nadaljeval, da je lahko bolezen tudi kraj srečanja - »šola«, v kateri se učimo ljubiti in dopustiti, da smo ljubljeni, s ponižnostjo in milostjo.

Bolniška postelja lahko postane sveti kraj, kjer dobrodelnost sežge brezbrižnost in hvaležnost hrani upanje. (papež Frančišek)

Papež Frančišek je nato razmišljal o lastni bolezni in posledični odvisnosti od drugih, ki je ni opisal kot breme, temveč kot lekcijo zaupanja, hvaležnosti in upanja. »Ne odrivajmo se nazaj,« je dejal in dodal: »Pustimo si, da nas ljubijo«. Nato se je papež obrnil na zdravstvene delavce, se jim zahvalil za njihovo delo in jih spodbudil, naj sprejmejo vsakega pacienta kot priložnost za obnovitev čuta za človečnost. »Bolniška postelja lahko postane sveti kraj,« je dejal, »kjer dobrodelnost sežge brezbrižnost in hvaležnost hrani upanje.« 

Frančišek spomnil na besede papeža Benedikta XVI.

Ob koncu nagovora je papež Frančišek spomnil na besede svojega predhodnika papeža Benedikta XVI., ki je Cerkev spomnil, da se »prava mera človečnosti določa v odnosu do trpljenja«. Družba, ki obrne hrbet šibkim, je opozoril, postane kruta in nečloveška. 

Na koncu je papež Frančišek vse zbrane povabil, naj ne spregledajo starejših, bolnih in tistih, ki se soočajo s težavami. »Ne odrivajmo trpljenja proč iz naše okolice. Ne izključujmo tistih, ki so slabotni,« je dejal. Namesto tega naj Božja ljubezen, ki jo nosimo v srcih, trpljenje spremeni v prostor občestva in rasti.