Papež Leon XIV. je zbranim spregovoril o vprašanju iz evangelija, poroča Vatican News: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). To vprašanje je “v Gospodovih očeh najbolj dragoceno: vera, to je vez ljubezni med Bogom in človekom. Ravno danes je pred nami sedem prič, novi svetniki in nove svetnice, ki so z Božjo milostjo ohranili prižgano svetilko vere; pravzaprav so oni sami postali svetilke, sposobne širiti Kristusovo luč.”

Moliti in se ne naveličati

Jezusovo vprašanje nas vznemirja, če pozabimo, da ga je izgovoril sam Jezus, saj so njegove besede veselo oznanilo zveličanja, pravi papež. To zveličanje je dar večnega življenja, ki ga prejemamo od Očeta po Sinu, z močjo Svetega Duha. “Prav zaradi tega Kristus govori svojim učencem o tem, da »morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1): kot se ne naveličamo dihati, tako se ne smemo naveličati moliti! Kot dih ohranja življenje telesa, tako molitev ohranja življenje duše. Vera se namreč izraža v molitvi in pristna molitev živi iz vere.”

Kot dih ohranja življenje telesa, tako molitev ohranja življenje duše. Vera se namreč izraža v molitvi in pristna molitev živi iz vere.

Dve skušnjavi vere

Opozoril je na dve skušnjavi, ki preizkušata našo vero: “Prva črpa moč iz pohujšanja zla, kar navaja na misel, da Bog ne sliši joka zatiranih in ni usmiljen z nedolžno bolečino. Druga skušnjava je zahteva, da bi moral Bog vedno ravnati tako, kakor mi hočemo. Molitev tedaj odstopi prostor ukazovanju Bogu, da bi ga poučili, kako biti pravičen in učinkovit. Obeh skušnjav nas osvobaja Jezus, ki je popolna priča sinovskega zaupanja.”

Papež Leon pri današnjem bogoslužju. FOTO: Vatican News

Kristus je na križu z nami

“Molitev Cerkve nas spominja, da je Bog pravičen do vseh, ko vsem daje svoje življenje,” pravi papež. “Ko torej vpijemo h Gospodu: »Kje si?«, spremenimo ta klic v molitev in tedaj bomo spoznali, da je Bog tam, kjer nedolžni trpi. Ko smo križani zaradi bolečine ali nasilja, sovraštva in vojne, je Kristus že tam, na križu za nas in z nami. Ni joka, ki bi ga Bog ne potolažil; ni solze, ki bi bila daleč od njegovega srca. Gospod nas posluša, nas objema takšne, kakršni smo, da bi nas spremenil, kakršen je On. Kdor pa odkloni Božje usmiljenje, ostane nesposoben usmiljenja do bližnjega. Kdor ne sprejme miru kot dar, ne bo znal podarjati miru.”

Gospod nas posluša, nas objema takšne, kakršni smo, da bi nas spremenil, kakršen je On.

Vera na zemlji podpira upanje v nebesa

Na koncu je zbrane spodbudil, naj se sprašujemo, ali slišimo klic tistih v težavah, ali smo priče Očetove ljubezni? “On je ponižni, ki mogočne kliče k spreobrnjenju, pravični, ki nas dela pravične, kot izpričujejo današnji novi svetniki: ne heroji ali zagovorniki nekega ideala, ampak pristni moški in ženske. Ti zvesti Kristusovi prijatelji so mučenci za svojo vero, kot škof Ignacij Choukrallah Maloyan in katehist Peter To Rot; so evangelizatorji in misijonarke, kot sestra Marija Troncatti; so karizmatične ustanoviteljice kot sestra Vincenca Marija Poloni in sestra Karmen Rendiles Martínez; s srci, gorečimi od predanosti, so dobrotniki človeštva, kot Bartolomej Longo in Jožef Gregor Hernández Cisneros. Njihova priprošnja naj nam pomaga v preizkušnjah in njihov zgled naj nas navdihne v skupni poklicanosti k svetosti. Dokler smo romarji k temu cilju, molimo, ne da bi se naveličali, neomajni v tem, kar smo se naučili in kar trdno verujemo (prim. 2 Tim 3,14). Vera na zemlji tako podpira upanje v nebesa.”