S slovesno polnočno mašo na sveti večer je papež Benedikt XVI. pričel s praznovanjem letošnjega Božiča. Pri bogoslužju v prenatrpani baziliki sv. Petra v Vatikanu je ponovno spomnil na rojstvo Jezusa Kristusa v Betlehemu pred več kot dva tisoč leti. Z okoli deset tisočimi verniki je molil za mirno sožitje vseh ljudi, za spoštovanje človekovih pravic ter za vseobsegajočo zaščito življenja. Božično polnočno mašo so na spletnih straneh prvič v živo prenašali tudi v kitajskem prevodu.

V svojem nagovoru je papež dejal, da je z učlovečenjem Bog svetu prinesel sporočilo pravičnosti, ljubezni, miru in resnice. S tem je Jezus ustvaril pravo bratsko povezanost. Prav zato je sveti oče vernike pozval k solidarnosti do sočloveka, posebej pa je poudaril da se je pri nudenju pomoči potrebno osredotočiti na trpeče in zapuščene ter v njih prepoznati Božje obličje.

Z Jezusovim rojstvom je Bog dokončno premostil neskončno oddaljenost med seboj in ljudmi, je pojasnil papež Benedikt XVI. Kristusovo kraljestvo zdaj resnično sega do konca Zemlje. Kot je še dejal sveti oče, je Bog ustvaril otočke miru v svet obsegajoči širini svete evharistije in kjerkoli se daruje sveta maša, tam je otok miru, ki izhaja od Boga.

Kljub deževnemu vremenu se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu že več ur pred začetkom slovesnosti zbralo na tisoče vernikov, ki so čakali na vstop v baziliko. Kot vedno pred slovesnimi bogoslužji so tudi tokrat vsakega posameznika pred vstopom temeljito preverili. Varnostni ukrepi pa tokrat niso bili nič strožji kot prejšnja leta. Po eksploziji dveh pisemskih bomb na tujih veleposlaništvih v Rimu minuli četrtek so namreč za krajši čas poostrili varnostne ukrepe v središču mesta ter okoli vseh diplomatskih predstavništev v italijanski prestolnici. V preteklih letih je do neljubih dogodkov prišlo tudi v Vatikanu, ko je neka duševno motena ženska pri vhodu v baziliko skočila na papeža, ga podrla na tla, pri tem pa močno poškodovala enega izmed kardinalov.

Pred začetkom polnočne svete maše je papež Benedikt XVI. blagoslovil jaslice na Trgu sv. Petra, na oknu svoje delovne sobe v Apostolski palači pa je prižgal luč miru.

Na božični dan je papež podelil blagoslov 'Mestu in svetu' in v več ducat jezikih voščil blagoslovljene božične praznike. Benedikt XVI. je božično slavje v Vatikanu vodil že šesto leto zapored.


V nadaljevanju objavljamo celotni nagovor papeža Benedikta XVI. med polnočno sveto mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu v prevodu br. Mirana Špeliča OFM.


HOMILIJA SVETEGA OČETA BENEDIKTA XVI.
Vatikanska bazilika, petek, 24. decembra 2010

Dragi bratje in sestre!
“Moj sin si ti, danes sem te rodil.” S temi besedami iz drugega psalma začenja Cerkev bogoslužje svete noči. Ve, da je ta beseda sprva pripadala obredu kronanja izraelskega kralja. Kralj, ki je sam po sebi človek kot drugi ljudje, postane “božji sin” po poklicanosti in ustoličenju v njegovo službo. Gre za nekakšno posvojitev z božje strani, dejanje odločitve, po katerem daje Bog temu človeku novo življenje, ga pritegne k svojemu bitju. Še jasneje predstavi isti postopek berilo, vzeto iz preroka Izaija, ki smo ga ravnokar slišali, in sicer v negotovih in za Izrael grozečih okoliščinah: “Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Moč je na njegovih ramah” (Iz 9,5). Ustoličenje v kraljevsko službo je kot novo rojstvo. Kralj po osebni božji odločitvi prav kakor novorojenec, kot otrok, ki prihaja od Boga, predstavlja upanje. Na njegovih ramah počiva prihodnost. On je nosilec obljube miru. V betlehemski noči se je ta preroška beseda uresničila tako, kakor si v Izaijevem času še ni bilo mogoče zamisliti. Da, zdaj je zares otrok tisti, na katerega ramah je moč. V njem se pokaže nova kraljevska oblast, ki jo Bog vzpostavlja na svetu. Ta otrok se je res rodil iz Boga. Je večna Božja Beseda, ki združuje človeštvo z božanstvom. Za tega otroka veljajo častni nazivi, ki mu jih pripisuje Izaijev kronanjski spev: čudoviti svetovalec, močni Bog, Oče na veke, knez miru (9,5). Da, ta kralj ne potrebuje svetovalcev med modrimi tega sveta. V sebi nosi božjo modrost in svet. Prav v otrokovi šibkosti je navzoč močni Bog in nam tako kaže – spričo bojevitih sil sveta – moč, ki je lastna Bogu.

Besede obreda kronanja v Izraelu so bile v resnici vedno samo obredi upanja, ki so predvidevali v daljavi neko prihodnost, ki jo bo dal Bog. Noben od kraljev, ki so jih tako pozdravljali, ni dosegal vzvišenosti takih besed. Zanje so vse besede o božjem sinovstvu, o ustoličenju v dediščino ljudstev, o gospodovanju nad daljnimi deželami (Ps 2,8) ostale samo klic po prihodnosti, kot kažipoti upanja, smernice, ki vodijo v prihodnost, ki si je v tistem hipu še ni mogoče zamisliti. Tako je izpolnitev besede, ki se začenja v betlehemski noči, neskončno večja in obenem – s stališča sveta – ponižnejša od tega, kar je nakazovala preroška beseda. Je večja, ker je ta otrok resnično Božji Sin, resnično “Bog od Boga, luč od luči, rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom”. Neskončna razdalja med Bogom in človekom je premagana. Bog se ni le sklonil navzdol, kakor pravijo psalmi; resnično je “sestopil”, vstopil v svet, postal eden od nas, da bi vse pritegnil k sebi. Ta otrok je resnično Emanuel – “Bog z nami”. Njegovo kraljestvo resnično sega do konca sveta. V vesoljnem prostranstvu svete evharistije je resnično postavil otoke miru. Kjerkoli se obhaja evharistija, je tak otok miru, miru, ki je lasten Bogu. Ta otrok je prižgal v ljudeh luč dobrote in jim dal moč, da se upirajo tiraniji oblasti. V vsakem rodu si zgradi svoje kraljestvo od znotraj, začenši pri srcu. Res pa je tudi, da “šiba priganjalca” še ni zlomljena. Še danes hrupno korakajo vojaški škornji in še vedno in vedno znova je “ogrinjalo prepojeno s krvjo” (prim. Iz 9,3sl.). Tako je del te noči tudi veselje ob božji bližini. Zahvalimo se, ker se Bog kot otrok izroča v naše roke, tako rekoč moleduje za našo ljubezen, vliva v naše srce svoj mir. To veselje pa je tudi molitev: Gospod, uresniči v polnosti svojo obljubo. Zlomi šibe priganjačev. Sežgi hrupne škornje. Daj, da se konča čas s krvjo prepojenih ogrinjal. Uresniči obljubo: “Miru ne bo konca” (Iz 9,6). Zahvaljujemo se ti za tvojo dobroto, prosimo pa te tudi: pokaži svojo moč. Vzpostavi na svetu gospostvo svoje resnice, svoje ljubezni, “kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru”.

“Marija je rodila sina prvorojenca” (Lk 2,7). V tem stavku sv. Luka opiše čisto brez vsake patetičnosti veliki dogodek, ki so ga preroške besede v zgodovini Izraela vnaprej zaznale. Luka označi otroka kot “prvorojenca”. V govorici, ki se je izoblikovala v Svetem pismu Stare zaveze, “prvorojenec” ne pomeni prvega v vrsti več otrok. Beseda “prvorojenec” je častni naziv, ki ni odvisen od tega, ali potem sledijo drugi bratje in sestre ali ne. Tako v Drugi Mojzesovi knjigi (2 Mz 4,22) Bog Izraela poimenuje “moj prvorojeni sin” in s tem izrazi njegovo izvolitev, njegovo enkratno dostojanstvo, posebno ljubezen Boga Očeta. Porajajoča se Cerkev je vedela, da je v Jezusu ta beseda dobila novo globino; da so v njem povzete obljube Izraelu. Tako Pismo Hebrejcem imenuje Jezusa “prvorojeni” preprosto zato, da ga po pripravah Stare zaveze označi kot Sina, ki ga Bog pošilja na svet (prim. Heb 1,5-7). Prvorojenec na poseben način pripada Bogu in zato mora biti – kakor v mnogih verstvih – na poseben način izročen Bogu in odkupljen z nadomestno žrtvijo, kakor pripoveduje Luka v odlomku o Jezusovem darovanju v templju. Prvorojenec pripada Bogu na poseben način in je tako rekoč namenjen za žrtev. V žrtvovanju Jezusa na križu se namembnost prvorojenca izpelje na enkraten način. Sam v sebi daruje Bogu človeštvo in združi človeka in Boga tako, da je Bog vse v vseh. Pavel je v pismih Kološanom in Efežanom razširil in poglobil misel o Jezusu kot prvorojencu. Ti pismi nam pravita, da je Jezus prvorojenec stvarstva – prava predpodoba človeka, po kateri je Bog oblikoval ustvarjenino človeka. Človek je lahko božja podoba, ker je Jezus Bog in človek, prava podoba Boga in človeka. On je prvorojenec med umrlimi, nam med drugim povesta ti pismi. V vstajenju je prebil zid smrti za vse nas. Človeku je odprl razsežnost večnega življenja v občestvu z Bogom. Slednjič nam je povedano: On je prvorojenec med mnogimi brati. Da, on je zdaj resnično prvi v vrsti, prvi, ki nam odpira bivanje v občestvu z Bogom. On ustvarja resnično bratstvo – ne bratstva Kajna in Abela ali Romula in Rema, omadeževanega z grehom, ampak novo bratstvo, v katerem smo celo božja družina. Ta nova božja družina se začenja v trenutku, ko Marija povije “prvorojenca” v plenice in ga položi v jasli. Molimo ga: Gospod Jezus, ti, ki si se hotel roditi kot prvi med mnogimi brati, daj nam pravega bratstva. Pomagaj nam, da ti bomo postali podobni. Pomagaj nam v drugem prepoznati, da me potrebuje, v tistih, ki trpijo ali so zapuščeni, v vseh ljudeh, svoje obličje; in da bi živeli skupaj s teboj kot bratje in sestre, da postanemo ena družina, tvoja družina.

Božični evangelij nam ob koncu pripoveduje, da je množica angelov nebeške vojske hvalila Boga in govorila: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji” (Lk 2,14). Cerkev je razširila to hvalnico, ki so jo angeli zapeli pred dogodkom svete noči in iz nje naredila spev veselja nad božjo slavo. “Zahvaljujemo se ti zaradi tvoje velike slave.” Zahvaljujemo se ti za božjo lepoto, za njegovo veličino, za njegovo dobroto, ki nam v tej noči postajajo vidne. Ko se pojavi lepota, lepo samo, nas to razveseli, ne da bi se morali spraševati po njegovi koristnosti. Božja slava, iz katere izhaja vsaka lepota, v nas sproži občudovanje in veselje. Kdor zasluti Boga, izkusi veselje in v tej noči vidimo nekaj njegove luči. Sporočilo angelov v sveti noči pa govori tudi o ljudeh: “Mir ljudem, ki so mu po volji.” Latinski prevod te besede, ki ga uporabljamo v bogoslužju in ki sega do Hieronima, zveni drugače: “Mir ljudem dobre volje.” Izraz “ljudje dobre volje” je prav v zadnjih letih še posebej prišel v besednjak Cerkve. Toda katero izročilo je upravičeno? Obe besedili moramo brati skupaj; samo tako bomo prav razumeli besedo angelov. Zgrešena bi bila razlaga, ki bi prepoznala izključno samo božje delovanje, kakor da Bog ne bi poklical človeka k svobodnemu odgovoru ljubezni. Zgrešena pa bi bila tudi moralizirajoča razlaga, po kateri bi lahko človek s svojo dobro voljo tako rekoč odrešil sebe. Oboje gre skupaj: milost in svoboda. Božja ljubezen, ki nas prehiteva in brez katere ga ne bi mogli ljubiti, in naš odgovor, na katerega čaka in za katerega nas v rojstvu svojega Sina celo prosi. Prepletanje milosti in svobode, prepletanje klicanja in odgovora ne moremo raztrgati v dva ločena dela. Oboje je neločljivo prepleteno med seboj. Tako je ta beseda obljuba in obenem klic. Bog nas je prehitel z darom svojega Sina. Vedno znova nas Bog nepričakovano prehiteva. Ne neha nas iskati, nas dvigati, kadarkoli to potrebujemo. Ne zapušča izgubljene ovce v puščavi, kjer je zašla. Bog se ne pusti zmesti od našega greha. Vedno znova začenja z nami. Vendar pa pričakuje, da bomo ljubili skupaj z njim. Ljubi nas, da bi mi lahko postali ljudje, ki ljubijo skupaj z njim in bo tako lahko mir na zemlji.

Luka ni rekel, da so angeli peli. Zelo trezno zapiše: “Nebeška vojska je hvalila Boga in govorila: ‘Slava Bogu na višavah ...’” (Lk 2,13). Od vekomaj pa so ljudje vedeli, da je angelska govorica drugačna od človeške; da je prav v tej noči ta govorica veselega oznanila bila pesem, v kateri je zablestela vzvišena božja slava. Tako so to angelsko petje dojemali vse od začetka kot glasbo, ki prihaja od Boga, še več, kot vabilo, naj se pridružimo tej pesmi, temu veselju srca, ker nas Bog ljubi. Cantare amantis est, pravi Avguštin: petje je stvar tistega, ki ljubi. Tako je vsa stoletja angelsko petje vedno znova postalo spev ljubezni in veselja, pesem tistih, ki ljubijo. V tej uri se polni hvaležnosti pridružimo temu prepevanju vseh stoletij, ki povezuje nebo in zemljo, angele in ljudi. Da, zahvaljujemo se ti zaradi tvoje neizmerne slave. Zahvaljujemo se ti za tvojo ljubezen. Daj, da bomo vedno bolj postajali ljudje, ki ljubijo skupaj s teboj in potemtakem ljudje miru. Amen.