Prav pretirano politično razumevanje – in osebno jemanje – papeževih besed je bržkone pripeljalo do zapisa na družbenem omrežju Truth Social. A če v vrhu ameriške politične oblasti Leona XIV. jemljejo za svojega konkurenta, se motijo. Papež ni proti Trumpu ali kateremu koli drugemu politiku osebno, marveč je njegova naloga, kot je dejal tudi sam, oznanjevanje evangelija, k čemur sodita morala in družbeni nauk.

Ob čedalje bolj skrb vzbujajočem neredu v svetu papež ne more molčati, pač pa je dolžan povedati to, kar je Cerkev vedno oznanjala. Ameriški podpredsednik Vance papežu priporoča, naj se raje drži moralnih tem, a pri tem pozablja, da je tematika vojne in miru izrazito moralno vprašanje in del 1500-letnega katoliškega izročila.

Papežu Leonu ni manjkalo pokončnosti, ko se je na poti v Alžirijo odzval na Trumpovo besedno tirado. Svoj jasni odziv je izrazil v miru in z veliko potrpežljivostjo – njegov brat John pravi, da je bil Robert po njej znan že prej, zdaj, ko je na Petrovem sedežu, pa se je še bolj izrazila –, pa tudi s pravo mero, ki je mnogim našim sodobnikom, žal tudi politikom na najvišjih položajih, marsikdaj primanjkuje.

Ob čedalje bolj zaskrbljujočem neredu v svetu papež ne more molčati, pač pa je dolžan povedati to, kar je Cerkev vedno oznanjala.

Papež, ki poudarja, da vera ne ločuje duhovnega od družbenega, je v Afriki večkrat povzdignil glas proti krivicam, ki jih trpi ljudstvo; odmevala je denimo izjava, da »svet pustoši peščica tiranov«. Ko so te in še kake druge besede postavljali v kontekst Trumpovega zapisa, se je papež na poti iz Kameruna v Angolo znova odzval in povedal, da se motijo, to pa podkrepil z dejstvom, da so bili afriški govori in pridige napisani, še preden je ameriški predsednik kar koli objavil na svojem družbenem omrežju.

Je pa ameriški predsednik s svojim zapisom nehote prispeval k temu, da so se medijske luči v večji meri usmerile v Leona XIV. in da so njegovi afriški nastopi glasneje odmevali, pa tudi, da je potovanje po afriški celini papeža javnosti v še večji meri razkrilo kot ne le modrega pastirja Cerkve in misijonarja, pač pa kot moralno avtoriteto, ki jo današnji svet še kako potrebuje.

»Služabnik dialoga, bratstva in miru« je z močnimi besedami opozoril na več tegob, ki pestijo Afriko, veljajo pa za ves svet, začenši s tragiko vojskovanja, in na družbeno kugo, ki se je je treba osvoboditi – na »verige korupcije, ki iznakazijo oblast in ji odvzamejo verodostojnost«. V odnosu do črne celine je zaobjel njeno kompleksnost, o kateri govori afriški teolog Emmanuel Katongole: z mladostno energijo po eni strani in visoko brezposelnostjo na drugi, z ekološkim bogastvom in uničevanjem okolja, z globoko vero in politično nestabilnostjo.

Na celini, trikrat večji od Evrope, vendar pogosto pozabljeni od razvitega sveta, prepoznava vrsto potencialov, tudi za Cerkev.

Glasnika evangelija so v Afriki pozdravljale razigrane množice. »Zelo sem zadovoljen s potovanjem,« je dejal v Kamerunu, »čudovit sprejem, veliko navdušenje in izraženo veselje. Bilo je fantastično.«

Na celini, trikrat večji od Evrope, vendar pogosto pozabljeni od razvitega sveta, prepoznava vrsto potencialov, tudi za Cerkev. Afrika lahko bistveno prispeva k razširitvi preozkih obzorij človeštva, ki se bori za upanje, pravi. S tem, ko jo je postavil na vrh prioritetne lestvice svojih potovanj, je periferijo postavil v središče in utrujenemu Zahodu pokazal, kam se danes velja ozirati za – ne le – duhovne navdihe.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (17/2026).