Papež Frančišek je sodelavce rimske kurije pozval k nesebičnemu in nedomišljavemu služenju Cerkvi, k ponižnosti in odločnosti. Med tradicionalnim božičnim sprejemom za vodilne sodelavce v Vatikanu je v nagovoru posvaril pred »petnajstimi boleznimi«, ki lahko doletijo vsakega kristjana, župnijsko skupnost ali cerkveno gibanje, s tem pa seveda tudi zaposlene v kuriji. Te bolezni je sveti oče naštel tudi iz drže ljudi v okolju, v katerem živi že skoraj dve leti. Poudaril je, da član kurije, ki se ne hrani z osebnim odnosom s Kristusom, postane birokrat. Kurija je namreč po njegovih besedah, kot vsako telo, tudi človeško, izpostavljena boleznim.

Kot prvo bolezen je papež izpostavil skušnjavo, da se človek počuti nesmrtnega ali nepogrešljivega, pa nam že en sam obisk na pokopališču lahko pomaga, koliko ljudi je morda mislilo, da so nesmrtni, imuni in nepogrešljivi.

Naslednja bolezen je pretirana delavnost. Že Jezus je svoje učence pozval k počitku, saj opuščanje tega vodi v stres in nemir.

Bolezen umske in duhovne okamenelosti je bolezen tistih, ki so postali izurjeni stroji, ne pa Božji ljudje, ki ne znajo jokati ali se veseliti z drugimi.

Bolezen pretiranega načrtovanja poskuša usmerjati svobodo Svetega Duha.

Bolezen slabega koordiniranja nastane med člani, ki niso v občestvu, kot orkester, ki proizvaja hrušč, ker člani ne sodelujejo in ne živijo občestvenega in ekipnega duha.

Duhovna Alzheimerjeva bolezen je prizadela tiste, ki so izgubili spomin na svoje srečanje z Gospodom in tiste, ki so odvisni od lastnih strasti, kapric ali obsedenosti.

Bolezen tekmovalnosti in prevzetnosti nas vodi v lažne ljudi, katerih zunanji videz in znamenja odlikovanj postanejo prvi cilj življenja.

Bolezen bivanjske shizofrenije prizadene tiste, ki opustijo pastoralno službo in se omejijo na birokratske dejavnosti in tako izgubijo stik z resničnostjo, s konkretnimi ljudmi. Tako ustvarijo svoj lasten vzporeden svet, kjer na stran postavijo vse, kar strogo učijo druge, sami pa živijo skrito in pogosto razuzdano življenje.

Frančišek je doslej že večkrat opozoril tudi na bolezen govoric in opravljanja, ki jo poimenuje kar »terorizem opravljanja«. Nato je opisal bolezen pretirane podvrženosti nadrejenim, ki jo najdemo pri žrtvah karierizma in oportunizma, saj mislijo le na to, kaj morajo doseči, ne pa na to, kaj bi morali dati. Take ljudi poganja le lastna usodna sebičnost, lahko pa prizadene tudi nadrejene, ki si hočejo zagotoviti zvestobo in psihološko odvisnost svojih podrejenih.

Bolezen brezbrižnosti do drugih ima različne obraze, tudi to, da na primer večji strokovnjak ne deli svojega znanja z manj izkušenimi ali izražanje veselja, ko drugi pade.

Bolezen pogrebnega obraza je prisotna predvsem pri tistih, ki druge obravnavajo trdo in arogantno. Apostol mora biti po papeževih besedah prijazna, vedra, navdušena in vesela oseba.

Bolezen kopičenja se pokaže predvsem pri ljudeh, ki skušajo zapolniti bivanjsko praznino s kopičenjem materialnih stvari.

Bolezen zaprtega kroga se pokaže, ko pripadnost skupinici postaja močnejša kot pripadnost Telesu oziroma Kristusu.

Kot zadnjo papež omenja bolezen posvetne koristi ali razkazovanja – gre za bolezen ljudi, ki poskušajo povečati svojo moč in v ta namen so sposobni obrekovati in črniti druge, celo v medijih – vse z namenom, da bi se pokazali za sposobnejše od drugih.

Papež Frančišek je svoj dolgi nagovor sklenil z mislijo, ki jo je nekoč prebral: »Duhovniki so kot letala. Novica so samo takrat, ko strmoglavijo, vendar pa so številni, ki letijo. Številni kritizirajo, malo pa jih moli zanje.« Ta misel je po njegovih besedah zelo resnična, saj opisuje pomembnost in kočljivost njihove duhovniške službe in koliko slabega lahko celotnemu telesu Cerkve povzroči en sam duhovnik, ki pade.

Vir: Radio Ognjišče / Kathpress / M. M. Š.
Foto: Radio Vatikan / AP