Papež Leon je v homiliji nagovoril trideset tisoč romarjev na Trgu svetega Petra ob jubileju misijonskega sveta in migrantov, pri čemer se je osredotočil na dve temi: misijonarskega poklica, h kateremu smo poklicani, ter solidarnosti in prijateljstva pri iskanju »naših bratov in sester migrantov«.

Misijonarsko delo, dobrodelnost in bratstvo so medsebojno povezani in del dolžnosti ter želje v nas, da »vsem prinesemo veselje in tolažbo evangelija«, še posebej tistim v težavah, je poudaril papež. Ko je govoril migrantih, je dejal, kako so mnogi zaradi ekstremnih okoliščin prisiljeni zapustiti svojo domovino, »pogosto za seboj pustijo svoje ljubljene, preživljajo noči v strahu in osamljenosti ter iz prve roke doživljajo diskriminacijo in nasilje«, je po navedbah Vatican News dejal sveti oče.

Oznanjevati evangelij povsod in ob vseh priložnostih

Ob sklicevanju na apostolsko spodbudo Evangelii gaudium (v prevodu Veselje evangelija) papeža Frančiška je podčrtal, da je »celotna Cerkev misijonarska in nujno je, da gremo naprej in oznanjamo evangelij vsem: na vse kraje, ob vseh priložnostih, brez oklevanja, zadržkov ali strahu«. Po njegovih besedah je še posebej pomembno, da dosežemo naše brate in sestre na obrobjih sveta, kjer divjajo vojna, krivice in trpljenje. Poslušanje in živa izkušnja evangelija jim lahko prineseta upanje, tolažbo in pomoč pri krepitvi vere.

Odrešenje iz žive vere

Evangelijsko upanje na odrešenje in novo življenje, ki izvira iz vere, lahko spremenita življenja in nas naredita za živa orodja »odrešenja, ki ga Bog želi tudi danes prinesti v svet«, je dejal papež. Odrešenje je izpolnjeno, ko gremo iz sebe in skrbimo za druge, ki trpijo, in s tem prinašamo Božjo ljubezen svetu, je dodal.

Pred nami je nova misijonarska doba

Papež Leon je pojasnil, da smo danes vstopili v novo misijonarsko dobo, saj meje niso več nujno geografske ali povezane z odhajanjem v oddaljene dežele, »kajti revščina, trpljenje in želja po večjem upanju so se preselili k nam«. To vidimo v stvarnosti »naših bratov in sester migrantov in v tragediji njihovega bega pred nasiljem, trpljenjem ter strahom, da ne bodo preživeli nevarnih potovanj po morju – to je njihov krik žalosti in obupa«.

Bratje in sestre, tiste ladje, ki upajo, da bodo zagledale varno pristanišče, in tiste oči, polne tesnobe in upanja, ki si prizadevajo doseči obalo, ne morejo in ne smejo najti hladnosti brezbrižnosti ali stigme diskriminacije!

Misijonsko delo torej pomeni tudi »ostati, oznanjati in razodevati Kristusa skozi gostoljubnost in sprejem, sočutje in solidarnost, gledati onkraj sebe, ostati in jim odpreti svoje roke in srca, jih sprejeti kot brate in sestre ter biti zanje navzočnost tolažbe in upanja«.

O lepoti misijonarskega sodelovanja in misijonarskih poklicev 

Papež je zaključil homilijo z opisom dveh nujnih nalog, spodbujanjem obnovljenega misijonarskega sodelovanja med Cerkvami in cenjenja lepote in pomena misijonarskih poklicev. Prisotnost in srečanje z brati in sestrami z juga sveta ponujata priložnost, ki bi jo morali pozdraviti, je dejal, saj lahko ta bratska izmenjava obnovi Cerkev in ohrani »krščanstvo, ki je bolj odprto, bolj živo in bolj dinamično«.

Papež je nato poudaril pomen misijonarskih poklicev, zlasti v Evropi, ki vključujejo laike, redovnike in duhovnike, ki lahko služijo v misijonarskih deželah. Tukaj so potrebne nove ideje in izkušnje iz prve roke, ki privabljajo in navdihujejo mlade, je dodal.

Naj vsak postane sodelavec za Kristusovo kraljestvo

»Ljubljeni prijatelji, z veseljem blagoslavljam lokalne duhovnike posameznih Cerkva, misijonarje in tiste, ki razločujejo svoj poklic. Migrantom pa pravim: vedite, da ste vedno dobrodošli! Morja in puščave, ki ste jih prečkali, Sveto pismo imenuje 'kraji odrešenja', v katerih se Bog razodene, da bi rešil svoje ljudstvo. Upam, da boste ta Božji obraz našli v misijonarjih, ki jih srečate ... Naj nas Marija podpira, da bo lahko vsak od nas postal sodelavec za Kristusovo kraljestvo, kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.«