Papež Benedikt XVI. je med včerajšnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra začel novo serijo katehez, namenjenih molitvi, predvsem krščanski molitvi, ki nas jo je naučil Jezus in ki nas jo še vedno uči Cerkev. Sveti oče je poudaril, da v Jezusu človek postane sposoben približati se Bogu z globokim in tesnim očetovsko-sinovskim odnosom in ob tem izpostavil osrednji pomen molitve v človekovem življenju.

V italijanskih medijih so pričakovali popolnoma drugačen nagovor, saj so bili prepričani, da bo sveti oče spregovoril o nedavni slovesni razglasitvi Janeza Pavla II. za blaženega. Kot so poudarili, je Benedikt XVI. z novo serijo katehez precej presenetil.

Kot poročajo pri Radiu Vatikan, je papež svoj nagovor pričel z zgodovinskim orisom življenja nekrščanskih ljudstev, da bi pojasnil, kako so se ljudje vedno in povsod obračali na Boga. Začel je s starodavnim Egiptom in kot primer navedel molitev slepega človeka, ki božanstvo prosi, da bi spregledal, kar po papeževih besedah kaže na nekaj človeško univerzalnega. V verstvih Mezopotamije prevladuje občutek skrivnostne krivde, a ne primanjkuje upanja na rešitev in osvoboditev s strani Boga.

V religiji antične Grčije je zaznati razvoj: z molitvami se želi priklicati božansko pomoč, si pridobiti naklonjenost neba in materialne dobrine, a hkrati je že zaznati njihovo usmerjenost k prošnjam vernega človeka, ki ne prosi le nekaj zase, ampak želi poglobiti svoj odnos z Bogom in postati boljši. Pri Rimljanih se molitev, čeprav v osnovi povezana s prošnjo za božansko zaščito življenja, včasih odpre v čudovite prošnje goreče osebne pobožnosti, ki se spreminja v hvalnico in zahvalo.

Papež je izpostavil, da se v molitvah iz različnih obdobij in civilizacij kaže, da je človeško bitje ustvarjeno in odvisno od Drugega, ki je višji od njega in vir vsega dobrega. Po njegovih besedah človek vseh časov moli, ker se nenehno sprašuje, kaj je smisel njegovega bivanja, ki ostane temno in trpko, če ne vstopi v odnos s skrivnostjo Boga in njegovega načrta za svet. Človeško življenje je preplet dobrega in zla, krivičnega trpljenja ter veselja in lepote, ki nas samodejno in neustavljivo žene, da prosimo Boga za tisto luč in tisto notranjo moč, ki nam pomagata na zemlji in odpirata upanje, ki gre onkraj meja smrti.

Po mnenju svetega očeta poganske religije ostajajo prošnja, ki na zemlji pričakuje besedo iz Nebes. V molitvah različnih kultur lahko vidimo pričevanje religiozne razsežnosti in želje po Bogu, ki je zapisana v srce vsakega človeka. Svojo dovršitev in popolni izraz pa dobijo v stari in novi zavezi Svetega pisma.

Po svojem nagovoru je Benedikt XVI. med drugim pozdravil sorodnike in prijatelje novih članov švicarske garde, ki so v Rim pripotovali ob prisegi novih rekrutov. Jutri bo namreč štiriintrideset novih gardistov priseglo zvestobo svetemu očetu.