Papež je vernikom na Trgu sv. Petra pojasnil, da nam zavedanje lastne minljivosti pomaga izbirati, »kaj resnično želimo narediti iz svojega obstoja«. Po njegovih besedah nas čas, ki ga preživimo na Zemlji, pripravlja na večnost in hkrati dodaja, da je skrivnost pristnega življenja molitev in opustitev tistega, »kar je odveč in nas veže na minljive stvari«, je poročal portal Vatican News.

Papeževa kateheza je nato prešla na razmišljanje o »Kristusovem vstajenju in sodobnih izzivih«, v sklopu serije katehez »Jezus Kristus, naše upanje«.

Smrt je postala tabu

Smrt je vedno vzbujala globoka vprašanja, saj je hkrati nekaj najbolj naravnega in hkrati nenavadnega v človeškem življenju. Pojasnil je, da naša naravna želja po življenju in večnosti, ki jo čutimo do sebe in ljubljenih, pogosto povzroči, da smrt dojemamo kot nekakšno protislovje ali obsodbo. Opaža, da se je odnos do smrti skozi čas spremenil. Medtem ko so mnoge kulture v preteklosti razvile obrede in rituale, ki so spremljali pot duše po smrti, danes pogosto opažamo ravno nasprotno: smrt je postala tema, o kateri se raje ne govori. »Zdi se, da je smrt nekakšen tabu, dogodek, ki ga je treba držati na razdalji; nekaj, o čemer je treba govoriti s tihim tonom, da ne bi motil naše občutljivosti in našega miru,« je dejal in nadaljeval, da se zato številni izogibajo tudi obiskom pokopališč.

Množica vernikov na Trgu sv. Petra med splošno avdienco. FOTO: Vatican Media

Je življenje brez smrti tudi srečno življenje?

V svojem govoru je spomnil na trenutne antropološke teorije, ki obljubljajo obliko »imanentne nesmrtnosti« in raziskujejo možnosti podaljšanja zemeljskega življenja z uporabo tehnologije. Pri tem gre za transčloveški scenarij, ki se pojavlja kot en izmed izzivov sodobnega sveta. Pri tem je postavil ključno vprašanje: »Ali bi lahko smrt resnično premagala znanost? Toda, ali bi nam potem znanost lahko zagotovila, da je življenje brez smrti tudi srečno življenje?«

Človekova nemoč pred minljivostjo

»Kaj je torej smrt? Je res zadnja beseda v našem življenju?« je vprašal množico in nadaljeval, da misel o smrti ljudi na poseben način obremenjuje, medtem ko ostala živa bitja, kot so npr. živali, ne dvomijo o smislu ali izidu življenja.

»Če upoštevamo ta vidik, bi lahko pomislili, da smo paradoksalna, nesrečna bitja, ne le zato, ker umremo, ampak tudi zato, ker smo prepričani, da se bo ta dogodek zgodil, čeprav ne vemo, kako ali kdaj,« Pri tem je dodal, da se lahko počutimo nemočni, kar lahko vodi v potlačene občutke in eksistencialni beg pred vprašanjem smrti.

Papež Leon je med splošno avdienco blagoslovil dojenčka. FOTO: Vatican Media

»V luči Kristusovega vstajenja lahko smrt imenujemo naša sestra«

Papež je našel odgovor v Kristusovem vstajenju, ki nam razkriva, da smrt ni nasprotje življenja, temveč njegov sestavni del – prehod k večnemu življenju. Prav tako nam omogoča, da že v tem času, polnem trpljenja in preizkušenj, okusimo del polnosti, ki nas čaka po smrti.

Vstajenje je tisto, ki v celoti osvetli skrivnost smrti ter »v tej luči in samo v tem se uresniči tisto, kar si naše srce želi in upa: da smrt ni konec, ampak prehod k polni svetlobi, k srečni večnosti,« je poudaril papež in dodal: »Vstali je šel pred nami v veliki preizkušnji smrti in iz nje izšel kot zmagovalec po zaslugi moči božje ljubezni.« S tem nam je pripravil prostor večnega počitka, »dom, kjer nas čakajo; dal nam je polnost življenja, v katerem ni več senc in protislovij.«

Ob govoru o smrti pa se je spomnil tudi papeža Frančiška. V luči Kristusovega vstajenja lahko človek smrt imenuje za »sestro«, kakor je to storil tudi pokojni papež. Čakanje na smrt z upanjem v vstajenje Jezusa nas varuje pred strahom popolnega izginotja in nas pripravlja na veselje življenja brez konca.