Kaj je papež Frančišek resnično rekel na letalu časnikarjem o homoseksualnosti med vračanjem z obiska v Braziliji in s svetovnega dneva mladih?

Časnikarka Ilse, ki je potovala s papežem na letalu, je papeža Frančiška vprašala: Rada bi prosila za dovoljenje, da bi vprašala nekaj delikatnega. O mons. Ricci in novostih o njegovem osebnem življenju kroži po svetu drugačna podoba. Rada bi videla, vaša svetost, kaj je bilo narejeno glede te zadeve. Kako se mora ravnati v primeru tega vprašanja in kako želi vaša svetost ravnati s celotnim vprašanjem gejevskega lobija?

Papežev odgovor: V zadevi mons. Ricce sem naredil, kar predvideva cerkveno pravo: predhodno preiskavo. Nič od tega, česar je obtožen, ni bilo najdeno. Ničesar nismo našli! To je odgovor.

Vendar bi rad dodal še nekaj drugega. Vidim, da se v naši Cerkvi, neodvisno od tega primera in vendarle v tem primeru, pogosto išče »grehe mladosti«, ali ne? In potem se to objavi. Te stvari niso noben zločin, ali ne? Zločini so nekaj popolnoma drugega. Zloraba otroka je zločin. Vendar grehi … če je neka oseba – laik, duhovnik ali redovnica – grešila in se je potem spreobrnila, ji je Gospod odpustil, in če Gospod odpusti, potem Gospod pozabi. To je zelo pomembno za naše življenje. Če se spovemo in odkrito povemo: »V tej zadevi sem grešil!«, potem Gospod odpusti in nimamo pravice ne pozabiti, saj smo sicer v nevarnosti, da Gospod ne odpusti naših grehov, ali ne? To je nevarno. To je tisto, kar je pomembno: teologija greha. Pogosto mislim na sv. Petra. Ko je zatajil Kristusa, je naredil enega najhujših grehov. Kljub temu grehu je postal papež. Pogosto moramo razmišljati o tem dejstvu.

Da se konkretno povrnemo k vašemu vprašanju. V tem primeru (Riccovem) sem naredil predpisano preiskavo in nismo našli ničesar. To je glede prvega vprašanja. Potem ste govorili o gejevskem lobiju. Ah …, veliko je napisanega o gejevskem lobiju. Doslej v Vatikanu še nisem srečal nikogar, na katerega osebni izkaznici bi pisalo »homoseksualen«. Ne rečem, da tega ni. Kadar srečamo homoseksualnega človeka, mislim, da moramo razlikovati med dejstvom, da je neki človek homoseksualno usmerjen, in dejstvom lobija, saj lobiji niso dobri, so slabi. Če je človek homoseksualno usmerjen, vendar išče Gospoda in ima dobro voljo, kdo sem jaz, da obsodim tega človeka? Katekizem katoliške Cerkve zelo lepo pojasnjuje to točko, ko pravi, da se teh oseb ne sme nikdar diskriminirati, marveč da jih je treba integrirati v družbo.

Ni težava, kadar ima kdo to nagnjenje, ne, mi moramo biti bratje, to je najpomembnejše. Je pa druga težava, problem je ustvariti lobi tistih, ki imajo to nagnjenje, lobi skopih, lobi politikov, lobi prostozidarjev, toliko lobijev. To je najtežji problem zame. In velika hvala, da ste to vprašali. Velika hvala!






Prevod: Jože Pavlič