V središču današnje kateheze je bila Knjiga tolažbe iz starozavezne knjige preroka Jeremija, ki obsega 30. in 31. poglavje. V njej je Božje usmiljenje predstavljeno z vso svojo zmožnostjo, da spodbuja in odpira žalostna srca za upanje. Papež Frančišek je vernikom, zbranim na splošni avdienci, spregovoril o Bogu, ki nikoli ne zapusti človeka, ampak ga ljubi z neskončno ljubeznijo ter spreobrnjenemu srcu vedno poklanja tolažbo. Ob svetopisemski zgodbi izgnanega Izraela, ki se vrača v svojo domovino, je spomnil na migrante današnjega časa, ki se pogosto znajdejo pred zaprtimi vrati in zaprtimi srci.



Jeremija Izraelcem v tuji deželi napove vrnitev v domovino, ki je znamenje neskončne ljubezni Boga Očeta, saj ta ne zapušča svojih otrok, ampak zanje skrbi in jih rešuje. Izgnanstvo je bilo za Izrael uničujoča izkušnja. Vera se jim je zamajala, kajti v tuji deželi je bilo brez svetišča in bogočastja, potem ko so videli uničeno deželo, težko še naprej verovati v Gospodovo dobroto. Papež je ob tem spomnil na Albanijo, ki je po mnogih preganjanjih in uničenju uspela vstati v svojem dostojanstvu in veri.

Po besedah svetega očeta tudi mi lahko včasih na nek način živimo v izgonu, ko zaradi osamljenosti, trpljenja in smrti mislimo, da nas je Bog zavrgel. Kolikokrat slišimo osebe, ki trpijo in se čutijo zapuščene, ko rečejo, da jih je Bog pozabil. Koliko naših bratov in sester v tem času zares živi v težkih razmerah izgona, ko so daleč od svoje domovine, ko imajo pred očmi razvaline svojega doma, v srcu pa strah in bolečino ob izgubi dragih oseb. Papež je pri tem spomnil na primere migrantov, ki se jim ob poskusu prestopa na drugo stran zaprejo vrata. In ostanejo tam, na meji, ker so zaprta mnoga vrata in mnoga srca. Današnji migranti, ki trpijo brez hrane in ne morejo vstopiti v drugo državo, se ne čutijo sprejeti.

Prerok Jeremija pa nam odgovarja, da se bo izgnano ljudstvo lahko vrnilo v svojo deželo in izkusilo Gospodovo usmiljenje, kajti veliko oznanilo je, da Bog ni odsoten, niti v današnjih dramatičnih razmerah. Bog je blizu in opravlja velika dela zveličanja za tistega, ki vanj zaupa. Ne smemo podleči obupu, ampak moramo biti še naprej prepričani, da dobro premaga zlo in da bo Gospod obrisal vsako solzo ter nas osvobodil vsakega strahu.

Pregnanci se bodo v veselju in hvaležnosti vrnili na Sion in se po sveti gori povzpeli v Božjo hišo. Tako bodo lahko znova peli hvalnice in molili Gospoda, ki jih je osvobodil. Vrnitev v Jeruzalem in k njegovim dobrinam je opisana z glagolom, ki dobesedno pomeni »pritekati, teči«. Ljudstvo vidimo v paradoksalnem trenutku, ko kakor polna reka teče proti Sionski višini in se vzpenja proti vrhu gore, s to drzno podobo pa je izpostavljeno, kako veliko je Gospodovo usmiljenje, je pojasnil sveti oče.

Ob vrnitvi v domovino se bodo usta pregnanih napolnila s smehom in z zelo velikim veseljem. To je dar, ki ga Gospod želi pokloniti tudi nam s svojim odpuščanjem, ki spreobrača in spravlja, je zatrdil papež Frančišek in dodal, da nam prerok Jeremija vrnitev izgnancev predstavlja kakor simbol tolažbe, ki je dana vsakemu spreobrnjenemu srcu.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / AFP