Sveti oče je pri maši v baziliki svetega Petra razmišljal o potovanju treh modrih z Vzhoda in se osredotočil na tri možne načine, prek katerih se lahko srečamo z Gospodom v vsakdanjem življenju: v nemirnem spraševanju, tveganju na potovanju osebne vere in ob čudežu čaščenja.

Nemir srca

Prvo mesto, kjer bi morali iskati Gospoda, je po papeževih besedah, v »nemirnem spraševanju«, ki nam pomaga, da opustimo apatijo in se soočimo s pomembnimi življenjskimi vprašanji, poroča spletni portal Vatican News. »Razburljiva pustolovščina modrecev z Vzhoda nas uči, da se vera ne rodi iz naših lastnih zaslug, misli in teorij.«

Razburljiva pustolovščina modrecev z Vzhoda nas uči, da se vera ne rodi iz naših lastnih zaslug, misli in teorij.

Nadaljeval je, da nas raziskovalni um izziva, da hrepenimo po neskončnem in se podamo v »iskanje transcendentnega, ki navdihuje napredek civilizacij«. Pot vere se lahko začne šele takrat, ko – po Božji milosti – postanemo nemirni zaradi vsakdanje rutine in začnemo resno proučevati svoje odnose z drugimi, prav tako svoje sanje in strahove.

Pogled papeža na invalidskem vozičku na novorojeno Dete. FOTO: Vatican Media

Kaj nam mrtviči dušo?

Vsakdanje življenje nam ponuja veliko »pomirjevalcev duše«, ki poskušajo zadušiti ta vprašanja. Zatekamo se k obljubam užitka, podvrženi smo neprekinjenemu medijskemu poročanju novic in celo »malikovanju fitnesa«, je bil neposreden papež Frančišek. »Pogosto skušamo svoje srce pomiriti z udobjem lastnega telesa. Če bi modri to storili, ne bi nikoli srečali Gospoda. Bog pa je vedno tam, znotraj našega nemirnega spraševanja.«

Tveganja na potovanju vere

Drugo mesto, kjer se lahko srečamo z Gospodom, je ob »tveganju potovanja«, saj vsako romanje prinaša resnična tveganja, ki jih je treba premagati, da pridemo na cilj. »Spraševanje, tudi duhovno spraševanje, lahko vodi v razočaranje in opustošenje,« je dejal, »če se ne podamo na pot, če se v globini svojega bitja ne obrnemo k Božjemu obličju in lepoti Njegove besede.«

Naša vera je neprekinjeno potovanje v stalnem dialogu z Gospodom.

Nenehno potovanje proti Bogu

Papež Frančišek je ob tem podčrtal, da je naša vera »neprekinjeno potovanje v stalnem dialogu z Gospodom«, ko mu v molitvi prinašamo vsak vidik svojega življenja. Osebna predanost in celo dosledna udeležba na maši ne zadostujeta, da bi naši veri omogočili rast. »Moramo jo prinesti ven in jo živeti v nenehnem potovanju proti Bogu in našim bratom in sestram.«

Ob današnjem prazniku je papež Frančišek zbrane romarje na Trgu sv. Petra pozdravil tudi pri opoldanski molitvi Angel Gospodov.

Čaščenje Gospoda v osebnem srečanju

Tretja in zadnja stopnja na naši poti vere, pa se, tako papež Frančišek, konča v »čudežu čaščenja«. »Naš nemir, naše spraševanje, naša duhovna potovanja in prakticiranje naše vere se morajo združiti v čaščenje Gospoda.« Ob tem je dejal, da je čaščenje Gospoda v sodobnem svetu padlo na stranski tir, zato si mora vsak od nas povrniti čudež čaščenja Boga.

»Tu se vse začne in konča,« je sklenil, »kajti namen vsega ni doseči osebni cilj ali prejeti slavo zase, ampak srečati Boga.« Takrat bomo odkrili, da luč sveti tudi v najtemnejših nočeh: Jezusova luč, žareča jutranja zvezda, sonce pravičnosti, usmiljeni sijaj Boga, ki ljubi vsakega moškega in žensko ter vsa ljudstva na zemlji, je zaključil pridigo ob prazniku Gospodovega razglašenja.