Papež Frančišek je na torkovem srečanju s kardinalom AngelomAmatom, prefektom Kongregacije za zadeve svetnikov, odobril dekrete za sedemprimerov junaških kreposti, potrjenih štirim moškim in trem ženskam. Kot poročaRadio Vatikan, so med njimi trije italijanske narodnosti, eden izmed njih jelaik.

To so škof Antonio FerreiraViçoso, rojen na Portugalskem leta 1787, umrl vBraziliji leta 1875. Njegovo življenje je bilo v celoti posvečeno vzgoji inizobraževanju duhovnikov, in sicer v obdobju, ko so civilne oblasti nenehnonapadale cerkveno avtonomijo. 

Drugi je duhovnik in redovni soustanovitelj Saturnino LópezNovoa, ki je živel v Španiji med leti 1830 in 1905. 

Sledi salezijanski duhovnik, Giuseppe AugustoArribat, po rodu Francoz, ki je živel med leti 1879 in1963. 

Nato karmeličanka Marija Veronika trpljenja (Sofia Leeves), rojena v Turčiji leta 1823 inumrla v Franciji leta 1906. Odraščala je v anglikanski družini, kasneje pa seje spreobrnila v katoliško vero, ker sta jo pritegnila zakramenta evharistijein sprave. 

Junaške kreposti so bile priznane tudi redovniustanoviteljici Eleni da Persico, Italijanki, ki je živela med leti 1869 in 1948. 

Sledi italijanska redovnica Gaetana Presvetega zakramenta (Maria Carlotta Fontana), ki je živela med leti1870 in 1935. 

Nazadnje še laik Marcello Candia, prav tako Italijan, ki je živel med leti 1916 in1983, znan pa je kot misijonar v Braziliji. Bil je sin bogate milanske družine.Študiral je kemijo, farmacijo in biologijo. V veri ga je vzgajala njegova mati,ki je pomagala revežem na mestnem obrobju, pri čemer jo je sin pogostospremljal. Med drugo svetovno vojno je Marcello Candia pomagal pri pobegunekaterih judov. Po vojni se je posvetil beguncem, med drugim je ustanovil vasza mladoletne matere. Leta 1965 se je odločil prodati očetovo tovarno in oditiv Brazilijo, v amazonske gozdove, kot laiški misijonar. Ko so mu nekaterinasprotovali, jim je odgovoril: »Ni dovolj le gospodarska pomoč.Z revnimi je potrebno deliti življenje, vsaj kolikor je mogoče. Zame bi bilopreveč udobno, če bi ostal tukaj in živel premožno ter mirno življenje, tja paposlal, kar je odvečno. Poklican sem, da živim z njimi.« S temi besedami je Marcello Candia odšel. V Braziliji je najprejustanovil bolnišnico, sledili so ustanove za gobavce, zdravstveni centri, šole,združenja prostovoljcev, samostani, semenišča in cerkve. V eni izmed svojihustanov se je leta 1980 srečal tudi s papežem Janezom Pavlom II. Večkrat jegovoril, da so bolniki postali del njegovega življenja, in še, da so ubogitisti, od katerih sam prejema več kot jim daje. Marcello Candia se je imelzgolj za skromno orodje Božje previdnosti. 

Vir: Radio Vatikan / M. M. Š.

Foto: splet