Nihče ni rad žalosten ali povsem obupan, toda takšna čustva so nekaj vsakdanjega, so resnična in si zaslužijo, da se z njimi soočimo, je pojasnil sveti oče. Tudi v tem delu kateheze se je oprl na metodo »razločevanja duhov« sv. Ignacija Lojolskega (1491-1556). »Menim, da smo vsi v neki obliki doživeli brezup,« je v uvodu dejal papež. »Težava je v tem, kako ga brati, kako ga razumeti, saj nam želi povedati nekaj pomembnega.«

Vest spregovori

Iz žalosti ljudje začutijo kesanje in spremenijo svoje življenje, je papež navedel primer. V neprijetnem občutku se oglasi njihova vest, kar je prvi korak k spremembi njihovega vedenja.

Bolečina duše je lahko nepogrešljiv alarm za naše življenje, saj nas opozarja na morebitno nevarnost ali zanemarjeno dobro.

To je opisal tudi italijanski pisatelj Alessandro Manzoni v svoji knjigi Zaročenca (1827), ko je nekega kardinala pozval, naj notranji spor nekega človeka označi kot »dobro novico«: to je znamenje, da se Bog dotika njegovega srca - in »povabilo«, naj stopa po poti notranjega razločevanja, je dodal papež. Roman Zaročenca je ena od najljubših knjig papeža Frančiška, ki jo zelo pogosto navaja.

Danes žalost običajno obravnavamo kot nekaj negativnega in jo zatiramo, »kot zlo, ki se mu je treba za vsako ceno izogniti«. Toda bolečina duše je lahko »nepogrešljiv alarm za naše življenje«, je spomnil papež, saj nas opozarja na »morebitno nevarnost ali zanemarjeno dobro«, kot je pojasnil s pomočjo Tomaža Akvinskega.

Neprijetne občutke vzemimo resno, gre za vprašanje zdravja

Frančišek je tako priporočil, naj svojo žalost in zapuščenost jemljeno resno, saj nas »varuje, da ne bi škodovali sebi ali drugim« in je »nujno potrebna za naše zdravje«: »Veliko bolj resno in nevarno bi bilo, če tega ne bi čutili in bi preprosto nadaljevali s starim početjem. Žalost včasih deluje kot semafor, ki pravi: ustavi se, ustavi se, rdeča luč sveti! Žalosten sem, nekaj se je zgodilo.«

Pot do dobrega, nas opominja evangelij, je ozka in strma, zahteva boj, samopremagovanje.

Včasih se žalost lahko pojavi tudi v obliki skušnjave, je nadaljeval papež, ko nas odvrača od dela, širi dolgčas in povzroča, da nočemo dokončati nečesa, kar smo začeli, na primer dela, študija ali molitve. Frančišek svetuje vztrajnost in določeno mero samodiscipline: »Pot do dobrega, nas opominja evangelij, je ozka in strma, zahteva boj, samopremagovanje.«

Papež Frančišek v tihi molitvi med avdienco. FOTO: Vatican Media

Manj produktivno: blokade in zgrešene poti

Občutek zapuščenosti lahko včasih tudi zavede na napačno pot in privede do prenagljenih odločitev, je nadaljeval papež - bodisi v molitvenem življenju, v zakonu ali v verskem življenju. Sveti oče predlaga, naj vsega takoj ne zavržemo, pač pa najprej poskusimo razumeti lastno stanje. Duhovni spremljevalec nam lahko recimo pomaga pri orientaciji.

Kako dobre ali slabe so bile naše odločitve, bo pokazal čas, ki bo sledil, in ne razpoloženje v tistem trenutku.

»Modro pravilo pravi, da ne smemo ničesar spreminjati, ko se počutimo slabo ali žalostno,« je poudaril Frančišek. »Kako dobre ali slabe so bile naše odločitve, bo pokazal čas, ki bo sledil, in ne razpoloženje v tistem trenutku.«

Preizkušnja in priložnost za rast

Jezus sam je jasno povedal, da so »ovire, skušnjave, trenutki žalosti« pomembne preizkušnje, je spomnil papež in se pri tem skliceval na evangelij. To velja predvsem za duhovno življenje. Sveti oče je vernike spodbudil, naj pogumno in povsem zavestno sprejmemo te trenutke preizkušenj in se iz njih učimo:

Ne smemo bežati pred preizkušnjami, ampak se vprašati: kaj pomeni, da sem žalosten, da se počutim zapuščenega, da ne morem naprej?

»Če znamo samoto in zapuščenost preživeti odprto in zavestno, lahko iz nje izidemo močnejši v človeškem in duhovnem smislu. Nobena preizkušnja ne bo močnejša od tega, kar lahko storimo. Toda ne smemo bežati pred preizkušnjami, ampak se vprašati: kaj pomeni, da sem žalosten, da se počutim zapuščenega, da ne morem naprej? … Ne vdajmo se zaradi trenutka žalosti ali zapuščenosti! Pogumno naprej!«

Vojska nadzira cesto v Kongu. FOTO: Vatican Media

Molitev za žrtve v Kongu in Ukrajini

Ob koncu avdience je papež spomnil na žrtve napada na katoliško kliniko v Demokratični republiki Kongo. Kot je poudaril, so kristjani na tem območju že dlje časa tarče napadov: »Z grozo opazujemo, kako dogodki še naprej krvavo zaznamujejo Demokratično republiko Kongo. Globoko obžalujem nesprejemljiv napad, ki se je v zadnjih dneh zgodil v Maboji v pokrajini Severni Kivu, v katerem so bili ubiti nezaščiteni ljudje, vključno z vernikom, ki je delal v zdravstvenem sektorju. Molimo za žrtve in njihove družine, pa tudi za krščansko skupnost in prebivalce tega območja, ki jih nasilje že predolgo izčrpava.«

V napadu na katoliško kliniko v Demokratični republiki Kongo, ki so ga izvedli domnevni islamisti, je bilo prejšnji teden ubitih najmanj sedem oseb.

V napadu na katoliško kliniko v Demokratični republiki Kongo, ki so ga izvedli domnevni islamisti, je bilo prejšnji teden ubitih najmanj sedem oseb, spominjajo pri spletnem portalu Vatican News. Krajevni mediji so poročali, da se je napad zgodil v vasi Maboya v bližini meje z Ugando. Ubiti so bili bolniki in redovnica, ki je delala kot zdravnica v misijonski bolnišnici.

»In ne pozabimo še naprej moliti za mučeniško ukrajinsko ljudstvo: prosimo Boga, naj ga varuje in nas vse vodi po poti trajnega miru,« je še dejal papež Frančišek. Papeževe besede, ki jih ponavlja ob vsakem javnem nastopu - naj bo to avdienca ali molitev angelovega češčenja - sledijo previdni odprtosti do morebitnega posredovanja Svetega sedeža v vojni, ki jo je sprožila ruska agresija v Ukrajini.