Leon XIV. julijske dneve preživlja na »delovnem dopustu« v papeških vilah v Castelgandolfu. V nagovoru med slovesno sveto mašo je premišljeval o današnjem evangeljskem odlomku, priliki o usmiljenem Samarijanu, poročajo vatikanski mediji. Zbrane vernike je spomnil, kako je omenjeni evangeljski odlomek »ena najlepših in najganljivejših Jezusovih prilik«, ki nas »nenehno izziva, da premislimo o lastnem življenju, vznemirja našo spečo ali raztreseno vest ter nas opozarja na tveganje, da bi bili samozadovoljni v svoji veri ob zunanjem spoštovanju postave, toda brez sposobnosti, da občutimo in delujemo z enakim usmiljenim sočutjem kakor Bog«.

Pomembno je, kako gledamo na druge

Prilika o usmiljenem Samarijanu, tako papež Leon, v resnici govori o sočutju in vernikom sporoča: »Pomembno je, kako gledamo na druge, saj to kaže, kaj je v našem srcu.« Evangeljski odlomek nam najprej govori o načinu, kako na nas gleda Bog, »da bi se pozneje tudi mi naučili videti okoliščine in ljudi z Njegovimi očmi, polnimi ljubezni in sočutja«.

Bog je prišel v Jezusu, usmiljenem Samarijanu, da bi ozdravil naše rane ter na nas izlil balzam svoje ljubezni in usmiljenja.

Dobri Samarijan je v resnici lik Jezusa, »večnega Sina, ki ga je Oče poslal v našo zgodovino prav zato, ker je na človeštvo gledal s sočutjem, ker ni šel mimo.« Podobno kot moški iz evangelija, ki je šel iz Jeruzalema v Jeriho, se je tudi človeštvo spuščalo v globine smrti, je pojasnil papež in pripomnil, da se moramo tudi v našem času soočati s temo zla, trpljenja, revščine in uganke smrti.

Dobri Samarijan je v resnici lik Jezusa ... FOTO: Vatican Media

Srce, ki se pusti ganiti

Toda Bog nas je pogledal s sočutjem, je zbrane pomiril papež: želel je hoditi po isti poti kot mi, želel je priti med nas. Prišel je v Jezusu, usmiljenem Samarijanu, da bi ozdravil naše rane ter na nas izlil balzam svoje ljubezni in usmiljenja.

Kot Kristusovi učenci moramo dopustiti, da Božja ljubezen spremeni tudi nas.

Ta prilika pa je za nas zahtevna ravno zato, ker moramo kot Kristusovi učenci dopustiti, da Njegova ljubezen spremeni tudi nas in da tudi sami prevzamemo podobne občutke do sočloveka. Naučiti se moramo, da bo naše srce lahko ganjeno, da bodo naše oči videle in ne odvrnile pogleda, da bodo naše roke pomagale bližnjemu in blažile njegove rane, da bodo naša ramena sposobna nositi breme tistih, ki so v stiski. Ko bo Kristus ozdravil nas, bomo tudi sami lahko postali priče Njegove ljubezni in sočutja v našem svetu.

Revolucijo ljubezni danes nujno potrebujemo ... FOTO: Vatican Media

»Revolucija ljubezni«

To revolucijo ljubezni danes nujno potrebujemo, je zatrdil Leon XIV. Pot, ki gre iz Jeruzalema v Jeriho, je namreč danes pot vseh, ki se spustijo v greh, trpljenje in revščino, vseh, ki padejo, izgubijo oporo in dosežejo dno, vseh tistih, ki so oropani vsega, ki so žrtve zatiralnih političnih sistemov, gospodarstva, ki jih sili v revščino, in vojn, ki ubijajo njihove sanje in njihova življenja.

Leon XIV. v tihi molitvi. FOTO: Vatican Media

Kaj lahko storimo?

Kaj lahko torej storimo? Ni dovolj, da za bližnjega štejemo le tistega, ki je del našega občestva, ki razmišlja enako kot mi, ki deli našo narodnost in vero, je pojasnil papež Leon. Prav zato nam Jezus predstavi Samarijana, »tujca, krivoverca«, ki v neznancu ob cesti vidi bližnjega, in nas prosi, naj tudi sami ravnamo enako: glejmo in se ustavimo, dovolimo, da se življenja drugih ljudi, kdorkoli že so, s svojimi potrebami in težavami, dotaknejo naših src. Na ta način bomo bližnji drug drugemu, tako bomo ustvarjali resnično bratstvo ter rušili zidove in ovire: »In na koncu ljubezen zmaga, izkaže se za močnejšo od zla in smrti.«

»In na koncu ljubezen zmaga, izkaže se za močnejšo od zla in smrti.« FOTO: Vatican Media