Papež Frančišek je včerajšnji, tretji dan svojega apostolskega potovanja v Turčiji začel z bogoslužno daritvijo na predstavništvu Svetega sedeža v Carigradu, poroča Radio Ognjišče. Zatem se je srečal z velikim rabinom Turčije Isakom Halevom, predstavnikom 25.000 Judov, ki žive v tej državi. Nato pa je v pravoslavni cerkvi sv. Jurija, kjer ga je sprejel ekumenski patriarh Bartolomej I., prisostvoval pri več kot dveurnem bogoslužju ob prazniku apostola Andreja, zavetnika Carigrajskega patriarhata. Papež Frančišek in patriarh Bartolomej sta ob koncu slovesnosti podpisala skupno izjavo.

Po prinašanju darov za evharistično daritev je patriarh Bartolomej, ki je vodil bogoslužje, prisotne nagovoril z liturgičnim pozdravom »Mir z vami« in povabil, naj ljubimo drug drugega. Ob tem se je napotil k sedežu papeža Frančiška in z njim izmenjal prisrčen bratski objem miru in ljubezni. To je bilo zunanje znamenje dejstva, ki ga pravoslavn bogoslužje močno poudarja, da smo namreč samo z življenjem v globoki medsebojni povezanosti pripravljeni za sodelovanje pri Gospodovi daritvi.

Slovesnost v Carigradu so obhajali v grškem jeziku, papež Frančišek pa je ob koncu evharistične molitve, pred skupnim očenašem, Gospodovo molitev glasno zmolil tudi v latinščini. Zatem je patriarh v italijanskem jeziku vsem zbranim zaželel dar Božjega miru.

Božanski liturgiji oz. sveti maši pravoslavnega obreda sta sledila nagovora obeh voditeljev največjih krščanskih Cerkva, pravoslavne in katoliške, iz katerih vsebine je bilo mogoče razbrati njuno posebno vzajemno naklonjenost in odgovornost za izpolnitev poslanstva v dobro vsega človeštva.

Frančišek in Bartolomej sta v svojih nagovorih navedla veliko skupnih prepričanj in hrepenenja po polni edinosti, kakršne si želi Božji Učitelj za svoje učence, oba sta tudi poudarila, da so polno medsebojno edinost obeh krščanskih Cerkva že uresničili številni mučenci, umorjeni zaradi vere v Kristusa. Njihovim preganjalcem je bilo vseeno, kateri Cerkvi pripadajo, zadostovalo jim je, da so Kristusovi. V prelitju krvi so že doživeli temeljno medsebojno edinost in povezanost z Odrešenikom.

Ob pogledu na ekumensko pot prihodnosti je papež Frančišek preprosto dejal: »Vsakemu od vas hočem zagotoviti, da za dosego hrepenečega cilja polne edinosti katoliška Cerkev ne namerava postaviti nobenih zahtev, razen tiste glede skupne izpovedi vere. Pripravljeni smo iskati skupaj v luči nauka Svetega pisma ter izkušnje prvega tisočletja tiste načine, s katerimi bi zagotovili potrebno enost Cerkve v sedanjih okoliščinah. Edino, kar katoliška Cerkev želi in kar iščem jaz kot rimski škof, torej 'Cerkve, ki predseduje v človekoljubni ljubezni', je občestvo s pravoslavnimi Cerkvami. To občestvo bo vedno sad ljubezni, ki 'je bila izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan' (Rim 5,5), bratska ljubezen, kot izraz duhovne in presežne vezi, ki nas kot Gospodove učence povezuje.«

Po papeževih besedah je edinost kristjanov vedno pomembnejša tudi zato, da bi lahko skupaj odgovorili na določene glasove, predvsem na glas revnih.

V svetu je namreč vse preveč ljudi, ki trpijo zaradi podhranjenosti, rastoče brezposelnosti, visokega odstotka mladih brez dela in naraščanja socialne izključenosti, kar lahko vodi v kriminalne dejavnosti ali celo v rekrutiranje teroristov. »Ne moremo ostati brezbrižni do glasov teh bratov in sester«, je opozoril papež in dodal, da nas revni ne prosijo samo materialne pomoči, ampak predvsem tega, da jim pomagamo braniti njihovo človekovo dostojanstvo.

Naloga kristjanov je, da se borijo proti strukturnim vzrokom revščine, torej proti neenakosti, pomanjkanju dostojnega dela, zemlje, hiše, zanikanju socialnih in delavskih pravic, je bil jasen papež. »Kot kristjani smo poklicani skupaj premagati globalizacijo brezbrižnosti, za katero se zdi, da danes prevladuje, ter zgraditi novo civilizacijo ljubezni in solidarnosti.«

Glasu revnih se pridružuje glas vseh žrtev sporov: »Z globoko bolečino mislim na številne žrtve nečloveškega in nesmiselnega napada, ki je v teh dneh prizadel muslimanske vernike, ki so molili v mošeji v Kanu v Nigeriji. Skaliti mir nekega naroda, zagrešiti ali dovoliti kakršno koli nasilje, še posebej nad slabotnimi in nebogljenimi, je izredno težak greh proti Bogu, saj to pomeni ne spoštovati podobe Boga, ki je v človeku. Glas žrtev sporov nas spodbuja, da hitro napredujemo po poti sprave in občestva med katoličani in pravoslavnimi.«

Na vest kristjanov nazadnje trkajo mladi, ki danes živijo brez upanja in so vdani v usodo ter pod vplivom prevladujoče kulture veselje iščejo le v materialnih dobrinah in zadovoljevanju trenutnih želja. Novi rodovi, opozarja papež, ne bodo mogli nikoli osvojiti prave modrosti in ohraniti živega upanja, če mi ne bomo sposobni ceniti in posredovati pristnega humanizma, ki izvira iz Evangelija in tisočletne izkušnje Cerkve.

»Ravno mladi so tisti - pri tem mislim na množico mladih pravoslavnih, katoličanov in protestantov, ki se srečujejo na mednarodnih srečanjih taizejske skupnosti, ki nas spodbujajo, da naredimo korake k polnemu občestvu. In sicer ne zato, ker ne bi poznali razlik, ki nas ločujejo, ampak ker znajo gledati onkraj, ker znajo razbrati bistveno, ki nas že povezuje.«

To so že znamenja edinosti, čeprav le delne, a to nas tolaži in podpira na poti k polni edinosti: »Dragi brat, najdražji brat, smo že na poti k polnemu občestvu in že sedaj lahko živimo očitna znamenja resnične, čeprav za sedaj le delne, edinosti. To nas tolaži in podpira na naši nadaljnji poti. Prepričani smo, da nas na tej poti podpira priprošnja apostola Andreja ter njegovega brata Petra, ki sta po izročilu ustanovitelja carigrajske in rimske Cerkve. Boga prosimo za ta velik dar polne edinosti in za sposobnost sprejeti ga v svoje življenje. In nikoli ne pozabimo eni za druge moliti.«

Po sklepu bogoslužja sta papež in patriarh odšla v drugo nadstropje patriarhalne palače, kjer je sledil ekumenski blagoslov, nato pa še podpis skupne izjave, v kateri poudarjata prizadevanje za edinost, pozivata pa tudi k miru na Bližnjem Vzhodu in v Ukrajini.

Papež Frančišek in patriarh Bartolomej poudarjata pripravljenost za premagovanje ovir, ki še vedno delijo obe Cerkvi, prav tako pa tudi pripravljenost za povečanje naporov za polno edinost med kristjani, predvsem med katoličani in pravoslavnimi.Podprla sta teološki dialog, ki ga spodbuja mešana mednarodna komisija, ustanovljena pred 35 leti.

Oba voditelja sta izrazila zaskrbljenost zaradi razmer v Iraku, Siriji in nasploh vsem Bližnjem Vzhodu ter se ob tem zavzela za reševanje sporov s pomočjo dialoga in sprave. Zavzela sta se za pravico različnih skupnosti, vključno s krščanskimi, da ostanejo v svoji domovini. Ne moremo se sprijazniti z Bližnjim Vzhodom brez kristjanov, poudarjata Frančišek in Bartolomej. Zdi se, da se je na tem območju izgubila vrednota človekovega življenja in da človeška oseba nima več pomena in je lahko žrtvovana za druge interese. Vse to se dogaja ob brezbrižnosti mnogih, sta opozorila cerkvena voditelja.

Frančišek in Bartolomej sta izpostavila tudi ekumenizem trpljenja. »Kot je bila kri mučencev seme moči in rodovitnosti za Cerkev, tako je tudi delitev vsakdanjega trpljenja lahko učinkovito orodje edinosti. Težke razmere kristjanov in vseh, ki trpijo na Bližnjem Vzhodu, zahtevajo nenehno molitev, pa tudi primeren odgovor mednarodne skupnosti«, sta opozorila v skupni izjavi.

V njej med drugim poudarjata tudi pomen dialoga z islamom. Muslimani in kristjani so poklicani skupaj delati za pravičnost, mir in spoštovanje človekovega dostojanstva, predvsem na območjih, kjer so prej stoletja mirno sobivali, sedaj pa skupaj trpijo grozote vojne. Vse verske voditelje sta pozvala k medverskemu dialogu ter gradnji kulture miru in solidarnosti med ljudmi in narodi.

Skupna izjava se končuje s pozivom za mir v Ukrajini, z upanjem, da bi vpletene strani znova poiskale pot dialoga in spoštovanja mednarodnega prava, s čimer bi se končal spor, vsem Ukrajincem pa bi omogočili življenje v sožitju.

Vir: Radio Ognjišče / M. M. Š.
Foto: Radio Vatican