V spodnjem video posnetku si lahko ogledate slovesen sprejem papeža Frančiška na letališču v Džakarti:

O pomenu papeževega obiska v Aziji in Oceaniji med 2. in 13. septembrom je za vatikanske medije spregovoril proprefekt Dikasterija za evangelizacijo, kardinal Luis Antonio Tagle.

Kardinal Tagle je poudaril, da je tokratno papeževo potovanje izjemnega pomena za vso vesoljno Cerkev. Frančiškov obisk štirih navedenih držav pomeni »znamenje njegove očetovske bližine tistim, ki jih imenuje bivanjska obrobja«, tako naporno potovanje pa je za papeža »dejanje ponižnosti pred Gospodom« in »pokorščine njegovemu poslanstvu«.

Potovanja v Azijo odprejo misli in srce za prostrana obzorja človeštva in človeške izkušnje.

Svet, sestavljen iz različnih svetov

Kardinal Tagle prihaja s Filipinov in Azijo zelo dobro pozna. Po njegovih besedah je to »svet, sestavljen iz različnih svetov«. Sam kot Azijec vidi, da »potovanja v Azijo odprejo misli in srce za prostrana obzorja človeštva in človeške izkušnje«, in tudi krščanstvo se v Aziji uteleša na različne, zanj presenetljive načine.

V državah, kamor se odpravlja papež, krščanska občestva skoraj povsod predstavljajo manjšino, »malo čredo«. In po kardinalovih besedah nas lahko majhne Cerkve na Vzhodu veliko naučijo. V Evropi Cerkev kljub vsemu še vedno uživa določen kulturni, družbeni in celo civilni »status« spoštovanja, toda »tudi v mnogih državah Zahoda se vračamo k izkušnji Cerkve kot majhne črede«, pojasnjuje filipinski kardinal. Dobro se je ozreti v krajevne Cerkve v vzhodnih državah, saj tako vidimo, kako človek ravna, ko je v položaju majhnosti. V mnogih od teh držav, tako kardinal Tagle, se ponavlja izkušnja prvih apostolov, Jezusovih učencev.

Filipinski kardinal Luis Antonio Tagle je proprefekt vatikanskega Dikasterija za evangelizacijo. FOTO: Vatican Media

Indonezija

Kardinal Tagle v nadaljevanju spregovori o posameznih državah papeževega potovanja, najprej o Indoneziji: to je država, ki leži na arhipelagu, zato so kulturne, jezikovne, gospodarske in družbene razmere zelo raznolike, obenem pa je tudi država z največjim številom muslimanskega prebivalstva na svetu. Velik dar Svetega Duha indonezijski katoliški skupnosti je po kardinalovih besedah sožitje, ki ne zanika različnosti. Kardinal upa, da bo papežev obisk v Indoneziji dal nov zagon bratstvu med verniki različnih verstev.

Papua Nova Gvineja

Cerkev na Papui Novi Gvineji je razmeroma mlada, kljub temu pa je vesoljni Cerkvi že dala mučenca Petra To Rota, spomni kardinal Tagle. Papua Nova Gvineja je večkulturna država z različnimi plemeni, ki občasno pridejo v medsebojne spore, pa vendar gre za državo, kjer je raznolikost lahko tudi prednost: »Če opustimo predsodke, lahko tudi v plemenskih kulturah najdemo človeške vrednote, ki so blizu krščanskim idealom.« Na Papui Novi Gvineji še vedno obstajajo kraji, kjer je narava popolnoma neokrnjena. Kardinal spomni, da je sam Papuo Novo Gvinejo obiskal pred dvema letoma, in tamkajšnji ljudje še vedno pijejo vodo neposredno iz reke, kar je v razvitih državah dandanes nemogoče.

Zgodovina nas uči, kako je treba paziti, da uporaba zakonov na koncu ne bo v nasprotju z vrednotami, ki naj bi jih zakoni varovali.

Vzhodni Timor

Tretja oceanska država, ki jo bo obiskal papež, je Vzhodni Timor, ki meji na Indonezijo. Obe državi sta se v preteklosti borili, zdaj pa sta v miru, vendar gre po kardinalovih besedah za »krhek mir, ki pa je po zaslugi obeh, kot kaže, trajen«. Odnos med krajevno Cerkvijo in vlado je zelo dober. Krajevna oblast podpira tudi cerkvene vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Kardinal Tagle meni, da »je bila Cerkev med vojno za neodvisnost ena od referenčnih točk za prebivalstvo. Prebivalci Vzhodnega Timorja pravijo, da jih je vera v Kristusa podpirala v letih boja za neodvisnost.«

Singapur

Zadnja postaja papeževega obiska v Aziji bo Singapur, ena najbogatejših držav na svetu. Kot je povedal kardinal Tagle, je »čudovito videti ljudi, ki so v le nekaj letih in z omejenimi sredstvi dosegli tako visoko raven strokovnosti in tehnološkega napredka, tudi zaradi svojega čuta za disciplino«. Cerkveni dostojanstvenik pojasnjuje, da singapurska vlada vsem verskim skupnostim zagotavlja svobodo ter jih varuje pred napadi in nespoštljivimi dejanji. Prekrški zoper vero se strogo kaznujejo. Ljudje živijo na varnem, prav tako tudi turisti, seveda pa je potrebno ravnovesje: »Zgodovina nas uči, kako je treba paziti, da uporaba zakonov na koncu ne bo v nasprotju z vrednotami, ki naj bi jih zakoni varovali.«

Kjer obstaja dejanska možnost mučeništva, se vera širi. Tudi tisti, ki niso verni, se sprašujejo: od kod vsa ta moč, ki jih sili, da darujejo svoja življenja?

Papež Frančišek je pred odhodom na svoje doslej najdaljše apostolsko potovanje tradicionalno počastil Marijino ikono v rimski baziliki Marije Velike. FOTO: Vatican Media

Misijonarstvo in mučeništvo

Kardinal Tagle je nazadnje spregovoril še o zgodovini krščanstva v teh državah, ki je povezano z misijonskim delom, to pa se danes včasih opredeljuje kot izraz kulturnega in političnega kolonializma. Kot je dejal, »obstaja težnja in skušnjava, da bi zgodovino, posebej misijonsko, brali z današnjimi kulturnimi shemami, in misijonarjem, ki so živeli pred stoletji, vsiljevali svoje poglede.« Namesto tega je treba zgodovino brati mirno, saj so misijonarji po njegovih besedah »dar za Cerkev«. Pokorni so samemu Kristusu, ki je svojim učencem naročil, naj gredo na vse konce sveta oznanjati evangelij, in jim obljubil, da bo vedno z njimi. Misijonarji so spodbujali evangelizacijo in ne kolonizacije, mnogi med njimi so bili zaradi svojega delovanja v nasprotju s strategijami krajevnih oblasti tudi mučeni.

Misijonarstvo je tesno povezno z mučeništvom. Kardinal Tagle je ob tem navedel raziskavo o verski svobodi, ki je pokazala, da se je v državah, kjer sta obstajala ustrahovanje in preganjanje, število krstov povečevalo: »Kjer obstaja dejanska možnost mučeništva, se vera širi. Tudi tisti, ki niso verni, se sprašujejo: od kod vsa ta moč, ki jih sili, da darujejo svoja življenja? To je evangelij v delovanju. Naš namen, tudi Dikasterija za evangelizacijo, je pomagati krajevnim Cerkvam, ne pa jim vsiljevati drugačen način razmišljanja ali kulturo, ki je drugačna od njihove.«