Dr. Alfieri je v pogovoru za italijanski časnik Il Messaggero pojasnil, da je sveti oče s svojim odmevnim nastopom ob jubileju bolnikov dosegel pravi uspeh: »Boljše vrnitve si ne bi mogel želeti … živahen, priseben, dobro razpoložen.« Prav tolažilno je bilo videti 88-letnega cerkvenega voditelja tako dobrega počutja, je dejal vodja zdravniške ekipe, ki je za papeža skrbela tudi v 38 dneh med njegovim zdravljenjem na kliniki Gemelli – v tem času je bil papež kar dvakrat na robu smrti: »Zdaj je Frančišek spet stari dobri papež, ni več bolan, temveč okreva. To je znamenje, ki prinaša upanje in zaupanje.«

Papež Frančišek se je minulo nedeljo na invalidskem vozičku in s kisikovimi kanilami nepričakovano pojavil na oltarnem odru pred baziliko sv. Petra, med praznovanjem jubileja bolnikov in zdravstvenih delavcev. S krhkim glasom, toda dobro razpoložen, je okoli 200.000 zbranim podelil blagoslov in jim zaželel lepo nedeljo. »Papežu gre na bolje. Spet opravlja svoje obveznosti, ves čas je dejaven, na trenutke ga je treba celo nekoliko zavirati,« je komentiral Alfieri: »Že v soboto je želel iti ven.«

Preberite tudi: Papežev zdravnik: Papež je vedel, tako kot mi, da morda ne bo preživel noči

»Vlečenje vrvi« med papežem in zdravniki

Dr. Alfieri je v pogovoru za italijanske medije izrazil upanje, da bo papež upošteval predpisanih šest tednov okrevanja: »Med njim, ki se želi vrniti med ljudi, in med nami, zdravniki, bo gotovo prišlo do pregovarjanja,« tako papežev zdravnik. Frančišek se je že v soboto odločil, da se bo med verniki pojavil s kisikovimi kanilami: »Papež bi lahko opustil kanile, vendar jih je želel nositi.« O tem se je pogovarjal tudi s svojim osebnim pomočnikom Massimilianom Strappettijem. »Papež ni želel skrivati svoje šibkosti,« je pojasnil Alfieri.

Papež Frančišek je za svoj prvi javni nastop po vrnitvi iz bolnišnice izbral jubilej, ki mu je posebej blizu: praznovanje, posvečeno bolnikom, trpečim in tistim, ki zanje skrbijo. FOTO: Vatican Media

Frančišek je z nedeljskim nastopom svetu poslal pomembno sporočilo: »Papež se je vrnil, doma je, na Trgu sv. Petra.« Po besedah dr. Alfierija ima Frančišek »rad presenečenja in je želel biti navzoč - kot prebolevnik, ne več kot bolnik – ob jubileju bolnikov«. Dr. Alfieri ne izključuje nadaljnjih presenečenj: »Kajti on sam odloča - on je papež.«

Preberite tudi: Papež: Bolniška postelja lahko postane sveti kraj

Andrea Tornielli: pomen »navzočnosti« v času virtualne stvarnosti

Uredniški direktor Dikasterija za komunikacijo pa je po papeževem nastopu v javnosti v komentarju za vatikanske medije premišljeval o tem, kako pomembna je dejanska navzočnost človeka v času virtualne stvarnosti: kot piše, je to sporočilo izredno pomenljivo.

V času virtualne stvarnosti, »v času, ko smo prepričani, da lahko pri vsem sodelujemo izza računalniškega zaslona, je namreč telesna navzočnost zelo pomembna«. Osebna navzočnost, trud, ki ga vložimo v to, da potujemo, da se odpravimo ven, da čakamo; trud, da prehodimo neko pot, da se približamo drugim, se preznojimo, izpostavljamo soncu ali kakršnemu koli drugemu vremenu, vse to nam omogoča, da se osebno srečamo s pogledom ljudi okoli nas, da doživimo družbo drugih, da smo del romarskega ljudstva, tako Tornielli.

Papežev prihod pred baziliko sv. Petra je zato sporočilo, ki je pomembnejše od vseh besed: kljub še vedno šibkemu glasu, kljub kisikovim kanilam je želel biti med ljudmi.

Papež se kljub okrevanju in opozorilom zdravnikov ni odpovedal srečanju z ljudmi, čeprav se zaveda, da s tem lahko ogrozi svoje zdravje. Na ta način nam sporoča, da je osebno srečanje nenadomestljivo ...

Krhek med krhkimi

Tu pa je še drugi pomen: za svoj prvi javni nastop po vrnitvi iz bolnišnice je papež Frančišek izbral jubilej, ki mu je posebej blizu: praznovanje, posvečeno bolnikom, trpečim in tistim, ki zanje skrbijo.

Čeprav je najhujše že mimo, papež še vedno okreva, še vedno kaže znake bolezni. Krhek med krhkimi ni obupal, obhajal je »svoj« jubilej, v baziliki se je spovedal in vstopil, čeprav na vozičku, skozi sveta vrata, kot to vsak dan počnejo tisoči. V nedeljo je v baziliko prišel kot preprost romar, ki še vedno trpi zaradi posledic pljučnice, in prestopil prag tistih svetih vrat, ki jih je sam na široko odprl na božično noč.

Papež se kljub okrevanju in opozorilom zdravnikov ni odpovedal srečanju z ljudmi, čeprav se zaveda, da s tem lahko ogrozi svoje zdravje. Na ta način nam sporoča, da je osebno srečanje nenadomestljivo, čeprav okoliščine včasih narekujejo »virtualni« pristop zaradi bivanja v bolnišnici, zaprtja zaradi epidemije ali nezmožnosti potovanja. Kot je namreč dejal pred nekaj več kot letom dni, »ljubezen potrebuje otipljivost; ljubezen potrebuje navzočnost in srečanje; treba ji je dati čas in prostor; ne moremo je omejiti zgolj na lepe besede ali podobe na zaslonu …«

To velja tudi za papeževo ljubezen do Božjega ljudstva, ki ga Frančišek ne nagovarja le z besedami, temveč tudi z dejanji in nežnostjo.