Papež v knjigi pripoveduje o svojem otroštvu v Buenos Airesu, o naukih, ki se jih je naučil iz »zgoščenosti človeštva« v velemestnih predmestjih, pa tudi o zgodovinskem potovanju v Irak leta 2021, ki so ga spremljale številne logistične težave in skrbi glede varnosti. Po Frančiškovih besedah sta bila vnaprej preprečena dva načrtovana napada nanj.

Biografijo, ki naj bi sprva izšla šele po papeževi smrti, je Frančišek napisal skupaj s Carlom Musso. Knjiga vsebuje osebne spomine in številne doslej neobjavljene fotografije. Cerkveni jubilej svetega leta 2025 in »potrebe našega časa« so papeža spodbudili, da knjigo izdaja še za časa svojega življenja, kot so ob napovedi biografije sporočili s knjižnih založb, ki so si zagotovile pravice za izdajo v različnih jezikih. Po navedbah vatikanskih medijev sta italijanska časnika La Repubblica in Corriere della Sera nekaj odlomkov iz italijanske izdaje, ki bo izšla pri založbi Mondadori, objavila vnaprej, na papežev 88. rojstni dan 17. decembra 2024.

Ko mi kdo reče, da sem 'kmečki papež', samo molim, da bi bil vreden tega naziva.

Otroštvo v četrti »Barrio Flores«

»Ko mi kdo reče, da sem 'kmečki papež' ('Papa villero'), samo molim, da bi bil vreden tega naziva,« piše Frančišek, ko se spominja »kompleksnega, večetničnega, večverskega in večkulturnega mikrokozmosa« Barrio Flores, četrti v Buenos Airesu, kjer je preživel otroštvo. Tu so bile »razlike nekaj običajnega in drug drugega smo spoštovali«, se Jorge Bergoglio spominja skupin katoliških, judovskih in muslimanskih prijateljev, ki so drug drugega, kot piše, sprejemali brez zadržkov.

Papež se v biografiji spominja tudi svojih srečanj s prostitutkami, podobe »temnejše in napornejše plati bivanja«, ki jo je od otroštva spoznaval v argentinskem predmestju.

»Sodobna Magdalena«

Papež se spominja tudi svojih srečanj s prostitutkami, podobe »temnejše in napornejše plati bivanja«, ki jo je od otroštva spoznaval v argentinskem predmestju. Ko je postal škof, je Bergoglio obhajal maše za nekatere od teh žensk, ki so pozneje spremenile svoje življenje. »Povsod sem se prostituirala,« mu je priznala ena izmed njih, po imenu Porota, »celo v Združenih državah. Služila sem denar, potem pa sem se zaljubila v starejšega moškega, bil je moj ljubimec, in ko je umrl, sem spremenila svoje življenje. Zdaj imam pokojnino. V domovih za ostarele kopam starejše moške in ženske, ki nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje. Ne hodim pogosto k maši in vedno sem vse počela s svojim telesom, zdaj pa želim skrbeti za telesa, za katera nihče ne skrbi.« »Sodobna Magdalena«, kot Frančišek to žensko imenuje v svojih spominih. 

Iz bolnišnice ga je še zadnjič poklicala malo pred smrtjo, da bi prejela bolniško maziljenje in sveto obhajilo. »Lepo se je vrnila k Očetu,« piše papež, »kot cestninarji in vlačuge, ki ‘pojdejo pred vami v Božje kraljestvo' (Mt 21,31). Zelo sem jo imel rad. Še danes ob obletnici njene smrti ne pozabim moliti zanjo.«

... skupina laikov in duhovnikov, kot je oče Pepe, vsak dan pričuje o evangeliju sredi izobčenih zaradi gospodarstva, ki ubija.

Prijateljstvo z »očetom Pepejem«

Prav tako ne manjka spominov na zapornike, ki so izdelovali krtače za oblačila, in zgodba o tem, kako je prišlo do dolgoletnega prijateljstva z don Joséjem de Paolo, znanim kot »Padre Pepe«. Duhovnika, ki je delal na obrobju mesta, je bodoči papež v času krize poklica podprl s svojo bližino in tako, da mu je prisluhnil. Tam, kjer »države ni že štirideset let« in kjer je zasvojenost z drogami »nadloga, ki množi obup«, prav tam, tako papež, »na teh obrobjih, ki morajo biti vedno novo središče Cerkve, živi skupina laikov in duhovnikov, kot je oče Pepe, in vsak dan pričuje o evangeliju sredi izobčenih zaradi gospodarstva, ki ubija«.

Papeževa avtobiografija z naslovom »Upanje« bo v več kot 100 državah po svetu, predvidoma tudi v Sloveniji, uradno izšla 14. januarja 2025. FOTO: Vatican Media

Vera ni opij za ljudstvo, vera je srečanje

Papež v knjigi zatrjuje, da kljub tej težki stvarnosti vera v nasprotju s trditvami mnogih nikakor ni »opij za ljudstvo, pomirjujoča pripoved za odtujitev ljudi«, pač pa ravno nasprotno: »prav zaradi vere ter pastoralne in civilne zavzetosti« so predmestja »kljub ogromnim težavam doživela nepredstavljiv razvoj«. Tako kot vera je tudi »vsaka služba vedno srečanje«, je prepričan papež, ki poudarja, da se lahko »od ubogih veliko naučimo«.

Eno najstarejših mest na svetu, polno zgodovine in izročil, ki je bilo skozi čas priča menjavanju različnih civilizacij in je bilo simbol mirnega sobivanja različnih kultur v eni in isti državi, ..., se je pred mojimi očmi prikazalo kot polje ruševin.

Potovanje v Irak in »rana v srcu« Mosula

Poleg drame na mestnih obrobjih Frančišek v knjigi spremlja tudi dramo v Iraku, ki so ga spopadi precej opustošili. S svojega zgodovinskega obiska med 5. in 8. marcem 2021 - prvega papeškega obiska v tej državi - se Frančišek še posebej spominja »rane v srcu«, ki jo je predstavljal Mosul:

»Eno najstarejših mest na svetu, polno zgodovine in izročil, ki je bilo skozi čas priča menjavanju različnih civilizacij in je bilo simbol mirnega sobivanja različnih kultur v eni in isti državi - Arabcev, Kurdov, Armencev, Turkmencev, kristjanov, Sircev - se je pred mojimi očmi prikazalo kot polje ruševin, potem ko ga je Islamska država zasedla za tri leta in ga naredila za svojo trdnjavo,« se ganljivih trenutkov v mestu spominja cerkveni voditelj. Območje, ki ga je preletel v helikopterju, se mu je prikazalo kot »rentgenska podoba sovraštva, enega najmočnejših čustev našega časa«.

Skoraj vsi so mi odsvetovali potovanje v Irak ...

Zastrupljeni sadovi vojne

Frančišek se spominja tudi zahtevnega organizacijskega konteksta tega potovanja, ki je bil posledica koronaepidemije in negotovih varnostnih razmer. »Skoraj vsi so mi odsvetovali to potovanje … vendar«, piše, je kljub temu čutil, da mora potovati v Abrahamovo deželo, v deželo »skupnega prednika Judov, kristjanov in muslimanov«.

Ob tem ne skriva, da je od britanske tajne službe prejel informacije o dveh bombnih napadih, ki sta bila pripravljena med njegovim obiskom v Mosulu. Eden od napadalcev je bila ženska, opremljena z eksplozivom, drugi pa je potoval v kombiju. Oba je prestregla iraška policija in ju ubila, še preden sta uspela udejanjiti svoj načrt. »Tudi to me je globoko prizadelo,« poudarja Frančišek, »tudi to so bili zastrupljeni sadovi vojne.«

Srečanje z velikim ajatolo Alijem al-Sistanijem je bilo »luč upanja« ...

Prednost razumu, ne spopadom

Sredi vsega tega sovraštva pa je papež na srečanju z velikim ajatolo Alijem al-Sistanijem 6. marca pred tremi leti v Nadžafu zagledal tudi luč upanja: srečanje, ki ga je »Sveti sedež pripravljal desetletja« in se je odvijalo v bratskem vzdušju v al-Sistanijevi hiši. »Gesta, ki je na Vzhodu še zgovornejša od izjav, od dokumentov, saj pomeni prijateljstvo, pripadnost isti družini,« pojasnjuje Frančišek: »To je bilo dobro za mojo dušo in počutil sem se počaščenega.« Papež je v zvezi z ajatolo še posebej spomnil na »skupni poziv velikim silam, naj se odpovedo jeziku vojne ter dajo prednost razumu in modrosti«. In stavek, ki ga je »nosil s seboj kot dragoceno darilo: 'Ljudje so bodisi bratje po veri ali pa enaki po stvarjenju'«.

Poleg omenjene knjige bo življenje papeža Frančiška predstavljeno tudi v filmu na podlagi knjige Življenje. Moja zgodba skozi zgodovino. Gre za avtobiografijo, ki temelji na pogovorih s Fabiom Marchesejem Ragono in je izšla marca lani pri založbi HarperCollins.